Razmišljanje: Novodobno starševstvo

Moje misli se odvrtijo nekje za dobro leto nazaj, ko sem bila še noseča. Skupaj z možem sva se spraševala kako bo potekal porod in med vrsticami razmišljala tudi o tem česa naju je dejansko strah. Hitro sva prišla do spoznanja, da naju ni strah poroda kot takega ampak naju je dejansko skrbelo kako bova vzgajala najinega otroka. Vsi straši si seveda želimo, da bi naši otroci postali samodisciplinirani in srečni odrasli ter se razvili v samostojne osebe. Bistvo pa je dejansko kako to doseči. Na to temo je bilo podanih že našteto odgovorov, zdravstvenih študij in teorij ki jih poznamo. Pri sami vzgoji pa se v praksi med drugim prepleta več dejavnikov vse od načina vzgoje, pozornosti do otrok, skupaj preživetega časa, postavljene mej, zaupanja,… ki so vsekakor pomembni elementi vzgoje in jih ne smemo zanemariti. Zato sva se skupaj z možem odločila za nekaj skupnih točk, ki naju dodo vodile pri vzgoji najine hčere v prvih letih njenega odraščanja. Pa naj jih kar naštejem:

  • Nikoli otroku ne dajaj tako imenovane “potuhe”
  • Otrok potrebuje varno povezanost z obema
  • Jasno postavljene meje, ki se jih držimo vsi kot družina

Vsekakor pa je seveda pomembno kdaj začnemo z vzgojo in kako med seboj prepletamo vse bistvene elemente. Moramo se pa tudi zavedati, da bo vsak starš svoje otroke vzgajal po svojih najboljših močeh, kakor se mu zdi za otroka najboljše.

Naj zaključim z meni lepo mislijo, ki jo je napisal Platon: “Cilj vzgoje je dati telesu in duši vso lepoto in popolnost, ki ju moreta imeti.”

Deli s prijatelji: