dav

Kolumna: Najpogostejša beseda

Mami, kdaj bomo pekli piškote? Mami, koliko časa je še do počitnic? Mami, a veš, da Božiček pride že čez tri dni? Mami, kdaj bomo postavili smrečico? Mami, kaj bo za kosilo? Mami, a lahko malo gledam tv? Mami, kje je moja trenirka?

Ste opazili kaj, kar se ponavlja?

No, jaz vsekakor sem. In se vprašam, zakaj za vraga ne reče nobeden: Oči, kdaj bo kosilo? Ali pa: Oči, kdaj bomo naredili snežaka? Tudi glede kuhe in piškotov bi pri nas zagotovo zmogel tudi oči. Ampak ne, vedno je samo mami. Človek bi pomislil, da sem mama samohranilka.

A da ne bom preveč krivična do moških, saj niso sami krivi, da je tako. Vem, da me bodo zdaj mame grdo gledale, ampak tako je. Ko so otroci majhni, naredimo mame veliko napako. Že ko se rodijo, postanemo popolnoma preveč zaščitniške. Ko se oče igra z otrokom, tako da ga meče v zrak, vskočimo, da se seveda otroku ne bi kaj zgodilo. Ko mu za mizo hoče nekaj dati v usta, se najprej prepričamo, ali je že primerno, če bo mali to lahko zgrizel in vse, kar pač sodi zraven. Kadar nas ni doma, ves čas preverjamo, ali je otrok okej. No, potem ko so pa malo starejši, je pa mami, mami, mami.

Sama sem letos naredila napako, ki presega vse moje do zdaj.

Saj veste, adventni koledarji, tisti, v katere skrijemo sladkarije – no, letos sem se odločila, da bom v vsakega od predalčkov poleg majhnega sladkega presenečenja dodala še sporočilce. Ker se mi je zdelo, da pač moram, če vsi to počnejo. Šala. Hotela sem le, da me mali ne bi vsak dan spraševal, kdaj bomo postavili smrečico, kot je to počel skoraj cel november.

Napaka.

Vsa sporočila so bila napisana v množini, na primer Preberimo pravljico. A me res še ni izučilo, da otroci to dojamejo malce drugače, kot mislim jaz. Očitno ne. In seveda je bilo vprašanje otroka popolnoma na mestu. Mami, kdaj bomo prebrali pravljico. Pa ne, da mu oči ne bi nikoli bral, le otrokom je popolnoma samoumevno, da za vsem stoji mama. Ne pritožujem se, ker mi ne bi bila všeč pozornost, saj je res sladko, ko se zvečer stisnemo in kaj preberemo. Ko naredi kupone posebej zame. In tudi, ko vpraša, ali bom eno minutko posedela pri njegovi postelji, a včasih je vsega enostavno preveč.

Torej, sem se iz tega kaj naučila? Zagotovo. Upam le, da do naslednjega leta ne pozabim, kajti pod umetnost moških štejem to, da pravzaprav ničesar ne rečejo, saj jim je seveda več kot prav, da jim vsega tega ni treba.


In nam gre na živce? Seveda nam gre. A bomo priznale, da smo krive same? Niti v sanjah.

Umetniški pozdrav. Mateja Hočevar

Deli s prijatelji: