Milenin pogled: Dnevnik neke stare mame

15. marec 2020, PRVI DAN KARANTENE

Vsako jutro, že zarana, ko vstanem in prebiram družabna omrežja in elektronske medije, boleče spoznavam, kakšen gromozanski prepad zija med tistim, kar se dogaja v realnem življenju in tem, kar vedno več Slovencev ”živi” v virtualnem svetu.

Nekaterim je čisto vseeno za strah, ki ga s seboj prinaša skrivnostni virus. Še norčujejo se na njegov račun! Je krivo pomanjkanje zdrave kmečke pameti? Vsakdanje, zelo življenjske logike? So krivi ”mehurčki”, v katerih životarimo in se ne znamo več ne prizemljiti ne odpreti oči? Je kriva ošabnost, oholost, občutek, da nam – mogočnežem, tudi apokaliptičen virus ne pride do živega?

Še pred dvajsetimi leti so se predniki veliko družili, se pogovarjali in si izmenjavali mnenja. V primerjavi z ”danes” so pristne medčloveške odnose vzdrževali in ohranjali sebi in bližnjim v veselje. Se še spomnite, kdaj ste nazadnje zaplesali, se družili pozno v večer, prepevali pesmi, si pripovedovali smešnice in anekdote?

Danes je vse drugače. Ljudje so prepuščeni sami sebi. Zdrava kmečka pamet je že malodane izginila. Komu verjeti? Tistemu, ki reče, da je corona virus nepomembna težavica ali onim, ki so prepričani, da podoben Damoklejev meč še ni visel nad našimi glavami.

”Kaj bo z nami, če zbolimo, saj smo starejši, betežni, brez moči?” zaskrbljeno zmajujejo z glavami. Marsikoga tudi boli srce, ko posluša domačo razposajeno mladino, ki ji za virus ni čisto nič mar. Za povrh še trdijo:”Mladih tako in tako ne napada!” Brez razmisleka se še naprej objemajo, družijo po lokalih in vihravih zabavah, kjer se med reflektorji, glasno glasbo in hektolitri pijače res pozabi na vse tegobe tega sveta.

Precej nelagodja so med ljudmi vzbudila vprašanja, je hrana, ki je uvožena iz Italije, sploh varna. Se virus prenaša po zraku in koliko časa potrebuje za pot? Kaj, če so okuženi bližnji, pa zato sploh še ne vemo? Mnoge so potrle tudi različne prepovedi dogodkov: od kegljanja, do izleta v neznano, plavanja v bližnjem bazenu, literarnih večerov v knjižnici. Marsikdo, ki si je pred jedjo še včeraj malomarno obrisal dlani ob hlače, jih danes temeljito umiva pod tekočo toplo vodo. Strah se je kljub pomirjajočim besedam stroke in politikov dodobra zalezel v kosti.

Ko se srečujem z ljudmi na peš poteh, v trgovini, ko se slišimo po telefonu, hitimo drug mimo drugega. Zgodi celo zgodi, da smo v neki tihi, malodane nevidni zadregi, ko odmikamo glavo zdaj na levo zdaj na desno v neizgovorljivi želji, da bi se ne nalezli hude bolezni. Miza, za katero so se soseda Mica in njena druščina zbirali ob kavi, pa že več dni zapored sameva.

Kmečke žene so prestavile več tečajev, Anka in njene bralke v bralnem krožku so se prav tako odločile, da se nekaj časa ne srečujejo. Marinki nosijo hrano iz bližnjega doma za starejše. Se bo okužila z njo ali ne?

Mira je ponovno zapolnila prostorno shrambo z živežem. Skrbi jo, ker je mladim, ki živijo v isti hiši, čisto vseeno. ”V hladilniku imajo komaj kaj hrane, če bo do česa prišlo, bodo lačni?!” se jezi.

Antonio in Janja sta se lani, konec oktobra, spoznala na internetu. Za bližnje velikonočne praznike sta načrtovala potovanje do Estonije, a sta se namesto tega raje odločila, da se nekaj časa ne videvata. ”Če bom sploh ostal živ,” je žalostno dodal Antonio, ki dela kot medicinski brat v eni od prenatrpanih italijanskih bolnišnic.

Maja je noseča. Rodila bo konec maja. Njen fant je zaposlen v enem od večjih blagovnih centrov v Ljubljani. Sporazumno sta za nekaj tednov prekinila osebne stike. Nerojeni otrok jima je na prvem mestu.

Lučkin oče je težak sladkorni bolnik, pa ima komaj dobrih petdeset let. Vsako jutro, ko pride ponj rešilni avto, da ga odpelje na dializo, se z ženo poslavljata, kot da se zadnjič vidita.

Evgen je, sicer s težkim srcem, vzel k sebi svojo precej naporno mamo. Ker je živela sama in bila zadnje dni tarča različnih prodajalcev ”bio zdravil”, ki menda ščiti pred corona virusom, mu drugega sploh ni preostalo.

”Kako je z objemi med babico in vnuki? So dovoljeni ali prepovedani? Ali lahko grem z možem skupaj pod tuš? V savno? Se virus prenaša med spolnimi odnosi? Ali se bolezni nalezemo preko hišnih ljubljenčkov? Je regrat, ki vabi s travnikov varen za nabiranje? Naj se poštarju, ki prinese priporočeno pismo, izognem? Ga sprejmem z masko in rokavicami? Kaj, če je malo prej držal v roki kakšen okužen paket iz Kitajske?

Starejše ljudi je najbolj prizadelo, da jim ta mladi ne dovolijo, da bi obiskovali nedeljske maše. ”Kar ne smemo več v Cerkev, se nam zdi, da je konec sveta blizu!” so se pridušali nekateri vneti verniki.

Italija je v karanteni, verjetno bo pojutrišnjem tudi Slovenija. Življenje na zemeljski obli se je upočasnilo. Ljudje pa se bojijo, da nikoli več ne bo tako, kot je še včeraj bilo.

16. marec 2020, DRUGI DAN KARANTENE

Kranjski policisti so danes ponoči obravnavali prijavo o pogrešani mladoletni osebi, ki je po prepiru odšla od doma. Osebo so izsledili in jo predali staršem. Ob tem primeru pa Policijska uprava Kranj opozarja, da več, ko bomo skupaj doma, več bo priložnosti za spore.

Glede na to, da življenje posameznikov in tudi družin precej dobro poznam, se bojim, da se marsikje postavljeni pred hudo preizkušnjo. Do corona virusa je bilo tako, da so se mnoge družine komaj kaj videle. Ob vikendih pa, namesto da bi bili z otroki, so raje povabili prijatelje, ki živijo podobne odtujenosti.

Virus pa jih je prisilil, da se družijo. 24 ur na dan. Negativna čustva, ki so ponekod tlela pod površjem, vrejo na dan. Otroci v blokih in stolpnicah težko zdržijo med štirimi stenami.
Upam, da bo zdrava pamet pravočasno pritisnila na zavoro! Policija vedno pogosteje posreduje. Nasilja je vedno več. Pa se obdobje corona-virusa šele začenja….

Danes sem malo bolj pozna s pisanjem, a ne zaradi lenobe, temveč zato, ker sva se skoraj tri ure pogovarjali z Veroniko. V zelo težkem položaju je. Je zasebna glasbena učiteljica, ima osem mesecev starega dojenčka, živi pa pri fantu, v njegovem stanovanju. Včeraj jo je postavil pred zid: vrni se domov, našel sem drugo. Ni mogla verjeti, saj sta še v nedeljo imela spolne odnose. In to precej živahne.

Veronika bo lahko šla nazaj domov- tam jo čakajo z odprtimi rokami! A bo izgubila svoje učence, saj bo od zdaj od njih oddaljena več kot 150 km.

Tisočkrat se je vprašala, kako to, da ni opazila, da mu ni več mar zanjo. Ko mu je omenila, kaj bo z otrokom, je skomignil z rameni., češ da mu je šel tako in tako na živce, ker zaradi njega pogosto ni mogel ponoči spati.

Upam, da je bila Veronika po tem, ko sva ugasnili Skype, vsaj malo potolažena.

Sicer pa je dan – če odmislim izolacijo- prekrasen. Menda je na soncu več kot 20 ‘ C!

Podobno mila zima je bila- po pripovedovanju sogovornice Rezi, leta 1948. Menda so januarja namerili okoli 20 ‘ C. Zanesem se na njen spomin, da je bilo res tako.

Mali (vnuk) je nor na knjige, trenutno požira serijo Lov na pošasti. Pa mu je zmanjkalo čtiva. Katastrofa, pravi.

Trenutno sedi na balkonu in brenka na kitaro. ”Katarina Barbara, kako si domek varvala….” že kar dobro zaigra.

Menda bodo v Ljubljani začeli deliti obroke otrokom iz socialno ogroženih družin. Predlagam, da povabijo tudi otroke iz družin, kjer se staršem niti približno ne sanja o kuhanju. Veste, koliko je takšnih?!

Pri nas smo danes (spet) jedli regrat z ocvirki. Zraven sem naredila krompirjeve polpete, ki pa so ”dozoreli” v pečici. Če bi jih ocvrla, kot zahteva recept, bi bilo zraven preveč maščobo. Tudi drobnjakovi štrukeljčki v juhi so bili odlični!

Skozi odprta vrata na teraso se slišijo vnuki: Julia nekaj komandira, Jakob z jokom protestira. Ajda riše. Na prvi pogled je vse tako, kot da se 20 in več kilometrov stran ne bi bile hude borbe z boleznijo.

Žiri so še zmeraj brez odkritih bolnikov s corona virusom. Da bi le bilo še dolgo tako!

20. marec 2020, ŠESTI DAN KARANTENE

Nekaj dni sem kar preskočila, ker se mi je zgodilo nekaj sila lepega: enostavno mi je zmanjkalo časa, da bi pisala v dnevnik! Kar naenkrat sem ”videla” toliko stvari, ki bi jih bilo fajn početi, da sem z veseljem zavihala rokave!

Je pa nekaj res. Kup nezlikanega perila vztrajno raste. Hodim mimo in se čudim: mar se res tolikokrat preoblečem? Imam res preveč stvari v omari, da teh- na kupu, sploh ne pogrešam? Tolaži me misel, da že lep čas nihče ne vstopa v hišo in da mi ni treba biti mar zato, kaj ”bodo pa ljudje rekli”, ker sem, tako kaže, zelo zanikrna gospodinja. No, lepa reč: kup se mi je prejle neslavno podrl. Nesramnež.

Je pa zato – po drugi strani – čistoča na višku. Kako so včasih rekli:”Ima zbiksano, da bi lahko jedli z golih tal.” Nekaj podobnega.

Vnuk Mali se je sprevrgel v strastnega knjigožera. Ker mu je zmanjkalo knjig iz serije LOV NA POŠASTI, bere nekaj za ”vmes” ter čaka, da bo nova pošiljka teh knjig kmalu prispela na naš naslov.

Ugotavljam, da je hči Tanja odlična učiteljica. Po mojem je zgrešila poklic. Ko ji to rečem, haha, se razjezi, imam srečo, da govoriva preko Messengerja.

Včeraj sem, med drugim, iskala v zapiskih zgodbe o solidarnosti. Ta je bila med predniki pogosto zelo prisotna. Najlepša se mi je zdela zgodba o nekem fantu, ki ga je dekle pustilo in izbralo drugega. Bil je zelo prizadet in globoko razočaran, saj jo je imel neizmerno rad. Potem pa se je- po spletu naključij- zgodilo, da je bilo to dekle v trenutku, ko je dobilo popadke, samo doma. Čisto samo. Njen nekdanji, zavrženi fant, ki je prevzel po očetu ”specializacijo” za ”porode” pri domačih živalih, se je ravno vračal proti domu od bližnjega soseda, kjer je pomagal na svet žrebičku. Ko je zaslišal krike, je brez razmisleka stekel na pomoč. S seboj je vzel še sosedo, da mu je pogrela vodo, on pa je po najboljših močeh potolažil prestrašeno dekle in ji pomagal, da je rodila. Niti za trenutek ni pomislil, da bi se ji – konec koncev- lahko maščeval že s tem, da bi šel mimo, morda celo vesel, da se je dekle znašlo v stiski. Rešitelj se ni nikoli poročil, a dekle se je še v pozni starosti s solzami v očeh spominjalo nanj.

Včeraj sem veliko razmišljala o politično obarvanih nasprotovanjih, ki jih kljub težki situaciji, v kateri smo se znašli, ni manj, temveč vedno več. Zdi se mi, da je na preizkušnji tako naša človečnost kot tudi kriza vrednot. Desetletja skrbno negovanega sovraštva tudi v kriznih časih rojevajo bogate sadove. Boleče spoznavam, kaj pomenijo ljudski reki ”preko trupel”, ”pa kaj potem, če sosedu krava crkne”. Pa je Facebook še strpen, Twitter je iz dneva v dan bolj ”mesarsko klanje”.

Meni osebno je življenje zelo pomembno. Vem tudi, da se je treba prilagajati, da je treba spoštovati ukrepe, da je treba storiti marsikaj tudi zoprnega, da le ostanemo živi. Na srečo ne poznam jamranja, zato tudi ne razumem, zakaj jih je okoli mene toliko, ki že po nekaj dneh iščejo pomoč psihoterapevtov. No, možno je tudi, da jih k temu iskanju spodbujajo tudi oni. Ne vem.

Vesela sem vsakega, ki – podobno kot jaz- meni, da se da tudi brez letanja po trgovskih centrih preživeti. Je pa težko, priznam. Zlasti še, če te v denarnici tišči vsak evro, ki bi ga z velikim veseljem zapravil za ničevosti.

Poskušam biti optimist. Kljub nerodnostim, ki smo jim pri novi vladi priča, so ustrezne službe oskrbeli z najnujnejšimi maskami. Ne smemo pozabiti, da nam jih je Šarec pustil malo več kot le 1.700. Pa pozabil jih je plačati 11.3. V EU. Zato smo se zanje obrisali pod nosom.

Ne smemo pa tudi pozabiti, da so danes, ko se vedno glasneje kriči o ”nesposobnosti te vlade”, najglasnejši tisti, ki so se še pred tednom dni norčevali iz mene, češ, tako brihtna pa tako butasto panična. Nikoli ne pozabim.

Me pa strašno veseli, da tisti, ki nekaj znajo in so sposobni svoje znanje tudi ”unovčiti” v skupno dobro, zavihali rokave. Tako je Združenje za elektro in elektronsko industrijo in SRIP Tovarne prihodnosti začela zbirati slovenska podjetja, ki bi sodelovala pri razvoju in izdelavi respiratorja oziroma ventilatorja za mehansko predihavanje. Tako se rojeva slovenski respirator, najpomembnejša naprava pri covid-19. Bravo!

Na drugi strani pa je na socialnih omrežjih kup nekoristnih gofljačev, jamrovcev, hujskačev, zdraharjev, vojnih dobičkarjev, politikantov, ki ne počnejo drugega, razen da se praskajo, se ve, kje – in ščuvajo.

Čisto vseeno jim je, četudi bodo trupla, da bodo le spet pri koritu.

Iz vsega srca vam želim, da se zaposlite- ne le fizično tudi umsko.
In ne jamrajte, ker je nekomu verjetno še huje, kot je vam.

Lahko me pa tudi pokličete, pa bomo kakšno razdrli in se malo nasmejali.

21. marec 2020, SEDMI DAN KARANTENE

Boštjan M. Zupančič je twitnil, da je značilnost vsake krize – POLARIZACIJA.

Pametni/neumni, pošteni/pokvarjeni, učinkoviti/neučinkoviti, odločni/omahljivi, velikopotezni/zavrti,

pogumni/prestrašeni, empatični/surovi, dosledni/nedosledni itd. Kriza rojeva tudi velike osebnosti, dosedanje ”velike osebnosti”, ki to niso bile, pa za vse večne čase zvrne v pozabo.

*

Zame, ker so mi pač pomembne človeške usode in zgodbe, je v teh ključnih dneh polno dela. Po eni strani je vedno več takšnih, ki se želijo pogovarjati, po drugi strani pa spoznavam, da na splošno premalo poznamo življenje prednikov. Še živeči rodovi marsikje in marsikdaj nimajo pojma niti o tem, kako so živeli stari starši. Na FB sem predlagala, da bi si vsak posvojil nekaj starejših, pa invalidov, bolnikov…ki so doma sami in v teh težkih trenutkih nimajo nikogar, ki bi jih obiskoval. Telefonski klic pa bi jim dodobra popestril dan.

”Kaj pa naj se pogovarjamo z njimi?” so me spraševali. Žalostno, a resnično. Pogosto zadošča, da ljudem v stiski zgolj prisluhnemo.

22. marec 2020, OSMI DAN KARANTENE

Danes je Janez Jereb objavil v Pismih bralcev v Gorenjskem Glasu zapis o epidemijah na Žirovskem. Od srca mu hvala zanj! Marsikatera zgodba iz mojih knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače je dobila piko na i!

Začel je s prvo svetovno vojno, ko je več kot 150 fantov umrlo na frontah. 49 mož je pustilo doma vdove in 250 sirot!

22.10. 1918 je začela kositi tako imenovana ”Španska gripa”. V letu in pol je umrlo 29 ljudi.

Hudič je imel mlade še naprej: pojavile so se črne koze. Umrlo je 17 oseb.

A najhujše je šele prihajalo: krvava griža!

V letu 1920 je v samo dveh mesecih v Žireh umrlo kar 58 ljudi! Spominjam se, da so mi starejši pripovedovali, da je bilo včasih tudi po deset pogrebov na dan.

EPIDEMIJE SO SAMO V NAŠEM KRAJU V ZADNJEM STOLETJU POBRALE ZA ENO GENERACIJO PREBIVALCEV!

In če tej grozljivi številki dodam še smrti pri porodih, ”nepojasnjene” smrti novorojenčkov, jetiko, vodenico, nasilje…potem si lahko predstavljamo, kako težko je bilo življenje že v času, o katerem bi- če bi pravočasno prisluhnili starejšim, vedeli veliko več, kot vemo danes!

Vzemite v roke- za iztočnico – vse tri knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Morda se boste, potem ko preberete zgodbe, lažje lotili družinskih. Časa imate več kot dovolj! Naj bo ta čas porabljen tako, kot je treba!

23. marec 2020, DEVETI DAN KARANTENE

Mnogi so se že zarana prebudili zaradi potresa, ki je sicer še najbolj prizadel Zagreb, čutili pa smo ga tudi v Sloveniji. Ponoči sem se, pa ne vem, zakaj, večkrat prebudila. Morda zaradi nič kaj prijetnih sanj, ki so bile kot nočna mora?

Strah, kaj bo, če nas bodo doletele tudi italijanske razmere, je, žal, nenehno prisoten. Iz vsega srca sem hvaležna vsem tistim, ki se trudijo, da bi omilili situacijo, v kateri smo se znašli.

Po zajtrku (nisem se še naveličala ovsenih kosmičev v kombinaciji s sadjem) pokličem Ljerko, mojo 97-letno prijateljico. Ni ji hudega, pravi. Uživa življenje in se veseli vsakega jutra, ko lahko vstane, pomiga s prsti, se obleče ter se potem usede k svojim knjigam ter h kartam, ki jih igrata z Natalijo.

Včeraj sem malo bolj sistematično iskala zgodbe o strahu. Tudi naši predniki so ga neštetokrat občutili. Še več: po težkih izkušnjah se jim je tako močno zasidral v kosti, da se ga mnogi niso znebili do svojega lastnega dne.

Tudi jaz sem med njimi. Kar mi je pred 22 leti umrl sin, me je strah. Nerazumljivo strah bolezni. S tem strahom bom, kot kaže, živela do sodnega dne in ker sem se sprijaznila, je precej lažje.

Veliko žensk je bilo nekoč najbolj strah, da bi umrle na porodu. Strah pa je ženske povezal med seboj: sovaščanke so zmeraj poskrbele za sirote, če kakšna od njih poroda ni preživela.

Ker so živeli skromno in v pomanjkanju, jih je bilo strah toče, poplav, ognja, saj so vedeli, da bodo lačni, če bo narava pokazala zobe.

Strah jih je bilo tudi hudobije in privoščljivosti. Žal tudi predniki niso bili ”cepljeni” proti človeški zlobi. Naredila je veliko zlega.

Še posebej jih je bilo strah pasjega ugriza. Smrti zaradi steklenine, ki so jo psi obilo prenašali, so bile strašljive.

Je pa zanimivo, da nekoč ob strahovih, ki marsikomu ne dajo spati niti dandanašnji, niso dobivali sivih las. Če kdo ni zmogel naporov na univerzi, so skomignili z rameni:”Bo šel pa delat!” Če se ni poročil:”Bo pa za hlapca/deklo doma!” Če ni bilo za kruh, bo pa turšno župo jedel.

Ne spomnim se, da bi se sogovornice žrle in živele v strahu, da bi jih mož zapustil zaradi kilograma več ali manj, zaradi prevelikih ali premajhnih prsi, zaradi žuljavih dlani ali odlomljenih nohtov. Pomembne so bile druge vrednote.

Zaradi povojnih pobojev je marsikatero družino do te mere zaznamoval strah, da so se še v zadnjih dnevih življenja bali povedati resnico o tistih, ki jim je pobil bližnje.

Podobno kot danes jih je bilo strah nasilnežev, zlasti tistih, ki so bili nasilni, tudi spolno, do otrok.

Trije najbolj znani slovenski pregovori o strahu:

  • Strah ima velike oči.
  • Kdor strah v glavi nosi, temu je vsaka senca pošast.
  • Kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi.

V težkih, kriznih situacijah, ki so prežete tudi s strahom, je dobro predvsem to, da postanejo vrednote ponovno pomembne. Ko se ponovno začnemo zavedati, kako majhni in nebogljeni smo, ko pride bolezen.

V mejnih situacijah spoznamo tudi bližnjega, saj v takšnih trenutkih odpadejo maske in sočloveka vidimo takšnega, kot je v resnici.

24. marec 2020, DESETI DAN KARANTENE

Vesela sem, ko zadnje čase vedno bolj ugotavljam, da nisem sadomazohist. Odločila sem se, da grozljivih prizorov, povezanih s corona-virusom enostavno ne gledam več. Na pamet sem se naučila, kakšni so znaki bolezni, kako se je treba zaščititi pred njo. Po internetu preletim le ključne podatke o dogajanju doma in v svetu. Vsak večer, ko preberem, da v naši občini ni še nobenega bolnega, se mi oddahne, istočasno pa sočustvujem z vsemi, ki so zboleli. Vem, da jim ni lahko. Med njimi so tudi takšni, ki jih osebno poznam. Strah, kaj bo, ko mine prvi teden bolezni in se virus preseli na pljuča, je grozljiv.

”Na skrivaj vzamem pomirjevalo- a ne apaurina, ker bolezen še poslabša- da se ne tresem kot šiba na vodi,” je povedala Irma, ko sva včeraj govorili po telefonu. Iz dna srca je hvaležna osebju, če ne za drugega pa za bodrilno besedo, za nasmeh.

”Dokler nisi tukaj, v bolnišnici in so okoli tebe bolniki na aparatih, ne veš, kako dragoceno je zdravje,” je še nadaljevala. Povedala sem ji, da me lahko pokliče kadarkoli- tudi ponoči, če se ji bo zdelo, da mora nekomu izkašljati svoje skrbi.

Prijetno me je presenetila novica, da se v vode, ki se pretakajo po kanalih v Benetkah, vrača življenje. Domačini so opazili celo ribe, ki živahno plavajo v vedno bolj čisti vodi. Ne narava- človek uničuje vse, česar se dotakne!

Nekaj povsem drugega se dogaja na Bledu. Domačini, ki že vrsto let opazujejo slabšanje stanje Blejskega jezera, je v teh dneh razburilo še večje cvetenje fitoplanktona kot običajno. K temu prispevata suša in enotedenska zapora dotoka Radovne zaradi menjave upravljavca. Človek je pa res en velik pacon, preveč ohol in ošaben, da bi mu bilo mar še za kaj drugega, kot za lastno rit. Ko bi se besede spremenile v dejanja, ko bi vzhičenosti, ki so plavale do neba, ko je postala Greta kraljica okoljske popularnosti, meso postale, bi bilo tudi Blejsko jezero že zdavnaj kristalno čisto.

Gofljači vseh vrst, ki ”bi spreminjali svet”, a le z besedami- z dejanji pa zlepa ne, mi gredo že od nekdaj pošteno na živce. Pa se bom na tem mestu zadržala in bom požrla pikrosti tudi na račun tistih, ki žirovske sprehajalne poti spreminjajo s pasjimi dreki v smetnjak. ”Moj pes lahko serje, kjer hoče, če boš pa gobec otresala, ga pripeljem še pred tvojo hišo,” je včeraj siknil eden takšnih junakov-korenjakov, ko je kar na kolesu počakal, da se je njegova zverina otrebila v travi- zraven poti.

Spominjam se svoje mladosti. Spomladi, takoj, ko je skopnel sneg, so nas starši nagnali v gozd in na travnike ob njih, da smo pobirali suhe veje in jih nosili na kup. Pogled na zanemarjenosti, ki se danes nudijo očem, so strašljive. Kako bo kmet sploh lahko kosil s kosilnico, ko bo trava enkrat prerasla veje, ki se bodo skrile v njej?

Velikokrat sem že zapisala, da spoznamo pravi obraz sočloveka šele v stiski, takrat, ko odpadejo vse všečne in ponarejene maske. Samo takrat, nikoli prej. Zato je zadnje čase tudi znotraj družin veliko nepotrebnih konfliktov, saj smo skupaj 24ur/ dan. Tega pa nismo vajeni. Slaba volja, napetosti, nestrpnost, jeza, strah, nekontrolirani izbruhi besa so kot virus; ne da bi si tega želeli, se ga nalezejo vsi družinski člani. Žal najkrajšo potegnejo otroci, ki še ne morejo razumeti, kaj točno se dogaja. Vse, kar čutijo, je stiska, ki pa jo odrasli- preveč zaposleni sami s sabo- ne opazijo.

Obljubite, da boste vi, ki tole berete- drugačni?

Alenka Rebula piše:” Tudi medijski svet je v Italiji postal precej drugačen. Tisti politiki, ki so živeli od podžiganja sovražnosti in kritik, nimajo prostora, ker to nikogar ne zanima, zato molčijo. Eden od najbolj objestnih italijanskih novinarjev je prisiljen v izolacijo in je daleč od televizije, potem ko je tam kraljeval dolga desetletja in ga ni bilo mogoče na noben način omejiti. Sicer vemo, da bodo okrevali in spet začeli z zdrahami, a pavza je vseeno lepo olajšanje.”

Medijska ”pavza” tistih, ki se aktualni vladi nenehno zaganjajo v hrbet in jim mečejo polena pod noge, v Sloveniji, žal, zaenkrat še ni mogoče. Namesto da bi v teh težkih trenutkih pomagali, naredijo vse, da pri naivnih državljanih netijo odpor in sovražnost do tistih, ki so šli po kostanj v žerjavico. Kot da ti ne bi na pogorišču, ki ga je za seboj pustila prejšnja vlada, od 13. marca naprej poskušali storiti nemogoče!

Zunaj je lep in sončen dan. Zarana smo namerili – 2′ C, a je vsaj nebo modro in sonce sije. Hvaležna sem za vsak drobec, ki pomaga, da se duša pomiri in se prebudi upanje, da bo enkrat bolje.

25. marec 2020, ENAJSTI DAN KARANTENE

Danes praznujejo mame svoj materinski dan. Verjetno bo to prvič, da bo praznik potekal brez prisrčnih objemov, brez stisk roke, brez dotikov. A toplino in ljubezen lahko izrazimo tudi na druge načine: recimo s pogovorom na daljavo!

Starejši imajo v teh dneh, ko se držijo bolj zase, veliko časa tudi za razmišljanje. Prepričana sem- iz dolgoletnih izkušenj- da vam bodo z veseljem pripovedovali o tem, kaj so v življenju doživeli. Dovolite jim, da se izpovejo, boste videli, kako vam bodo hvaležni.

Če se vam zdi, da bi vaše mame, tete ali babice želele prebirati zgodbe, ki so jih povedale druge ženske, jim posodite knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Ob marsikateri zapisani usodi se bo utrnila kakšna nova- lastna zgodba!

Čas ”corona-virusa” si bomo zapomnili tudi po tem, da se je planet Zemlja zaradi grozeče nevarnosti malodane ustavil. Težke razmere so nas – sreča v nesreči- primorale, da smo nehali hiteti, kot bi nam gorelo pod nogami, hvala Bogu.

Pravijo, da nam bližnji še nikoli niso bili tako blizu, kot so nam danes. Morda zato, ker se bojimo, da jih bomo izgubili? Kdo ve…

Po FB kroži zapis:”Vprašal sem deda, kako je lahko preživel mladost brez interneta, telefona in elektronike.”

Pa mi je odgovoril:”Veliko lažje kot vi, ki živite brez ljubezni, iskrenosti, zaupanja, vrednost in pristnih medsebojnih odnosov.”

Pridejo trenutki, ki nas streznijo in nas ponovno povežejo med seboj. Trenutki, ko se zavemo, kako pomemben je Človek, na katerega se lahko obrnemo, da nam pomaga in nam stoji ob strani.

Naj bo današnji dan, Materinski dan eden takšnih zelo nepozabnih.

Vse življenje sem bila med ljudmi in če komu, verjemite meni, ker vem, o čem govorim: lepa beseda in občutek bližine razveselita bolj kot zvezde, ki jih sklatimo z neba! Te prej ali slej ugasnejo, lepa beseda pa greje leta in leta!

Deli s prijatelji: