Kolumna: Zračna perspektiva

Poznate tisto – kar imamo pred nosom, ne vidimo? Na žalost je velikokrat tako, a kaj, ko je tisto, kar vidimo le od daleč, pogosto bolj mikavno.

Kaj pravzaprav pomeni »zračna perspektiva«? Najbolje, da vam predstavim na primeru ali dveh. Ko se vozite po avtocesti in opazujete okolico – kot sopotnik, seveda, vidite hribe pred seboj. Tisti, ki so vam najbližje, so lepi, zeleni, medtem, ko z oddaljenostjo hribi modrijo oziroma sivijo. Na prvem hribu opazimo drevesa in grmičke, na zadnjem vidimo le modro ali celo sivo površino. Poznate? Drugi primer, ki se mi zdi precej bolj zabaven od prvega, pa se tiče opazovanja ljudi. Ljudi, ki jih vidijo v daljavi, se nam lahko zdijo zelo popolnoma zgrešeno oblečeni, saj opazimo le nekakšen nenavaden obris. Ko pa se jim približamo, na njihovih oblačilih opazimo majhne podrobnosti, ki njihov slog oblačenja povežejo v celoto. Ali pa se nam zdi nekdo na daleč zelo privlačen, od blizu pa nam niti slučajno ne ustreza.

Torej, če povzamemo – na predmetih, ljudeh, naravi, ki jih opazujemo od blizu, lahko opazimo vse detajle in malenkosti, ki jih naredijo edinstvene, medtem ko se z oddaljenostjo vse te podrobnosti izgubijo in vidimo le obrise.

In kako nam/vam lahko v življenju pride prav?

Za vas ne vem, jaz pa sem bila včeraj na treningu – shapeboxing s Sanelo je namreč zakon. In čeprav so za mano šele štirje meseci treningov, sem sposobna boksarsko vrečo nabiti z ‘direkti, upperji in krošeji’ ter jo seveda nabrcati s ‘kicki – tajskim, ninja in kickom z zamahom’.

Zakaj mi je to pomembno? Ker je smisel v življenju, da se s sabo ukvarjaš tukaj in zdaj. Ne da razmišljaš, kako boš probleme reševal kasneje, ali o tem celo le bereš. In če to pomeni, da sproščamo energijo s tem, da ‘pretepemo’ vrečo, jo pač dajmo. Zakaj bi malenkosti potlačili, ko pa jih lahko pravzaprav živimo.

Mateja Hočevar

Po novem letu je kar precej ljudi sklenilo zaobljube, ki se jih nameravajo držati. Nekateri so že obupali, a drugi še vedno vztrajajo. Jim bo uspelo? Skoraj prepričana sem, da bo. Predvsem tistim, ki jih ne zanima zgolj modrikast hrib na koncu, bo uspelo zaradi podrobnosti, s katerimi se bodo seznanili skozi proces. Malce bolj mi je vse skupaj jasno, odkar sem pred leti šla skozi eno od teh zaobljub in priznam, gnal me je cilj, toda majhni uspehi na poti so me naredili močnejšo.

Velikokrat je rešitev pravzaprav na dlani, a kljub temu brskamo in iščemo nekje v daljavi. Sčasoma vsi spoznamo, da tudi v daljavo prispemo, ko je pot prava.


Torej glejte predse, da ne zamudite najočitnejšega.

Umetniški pozdrav. Mateja Hočevar

Deli s prijatelji: