Kolumna: Vznemirljivo

Ko razmišljam o zadnjih dvainštiridesetih dnevih, kolikor smo doma, nekaj zaradi bolezni, ostalo zaradi dela od doma, mi na misel pride le ena beseda – vznemirljivo.

Kot vožnja sanjskega avtomobila.

Le kaj je tako razburljivo1 v tem, se sprašujete, da smo cel čas doma?

Dogajanje, seveda. Na začetku se je komu zdelo celo zabavno2, a je prekmalu postalo preveč očitno, da ravno očarljivo3 in romantično4 ne bo. Ljudje so postajali preveč obremenjeni in zagrenjeni. Kljub vsemu je z vsakim novim dnevom postajalo bolj barvito5, ne sicer preveč mikavno6, a najbolj, to je zagotovo, poučno7. Na čase se je zdelo skoraj srhljivo8, ko smo reševali take in drugačne izzive, a konec koncev biti mora tudi malce adrenalinsko9. Je pa privlačno10 biti doma in razgibano11 skoraj ves čas delovanja. Nenazadnje pa precej ganljivo12, ko ugotoviš, koliko pravzaprav zmoremo prenesti.

Zagotovo bo nepozabno13 za vse, ki se spopadamo s to vabljivo14 izkušnjo, čeprav vabila v resnici nismo prejeli. To, kar sedaj izpolnjujemo, so zgolj ukazi.

A ne morem preko tega, da ne bi podvomila, saj se mi na čase zazdi, da naši veljaki delujejo zelo intrigantno15, ker nam na tak način želijo prikazati nekaj, kar je v osnovi neprijetno in strašljivo16. Ali morda razmišljajo le, kako bi priredili stvari, da bi bile videti bolj igrivo17?

Se sprašujem in zdi se mi zelo fascinantno18 poslušati vse te ideje, ki jih navdušujoče19 in navdihujoče20 prenašajo preko medijev v naše domove, kajti očitno menijo, da našemu življenju manjka nekaj, kar bo pustolovsko21 in vzburljivo22.

Zares zanimivo23 bi bilo videti, kako živahno24, vznemirljivo25 in prijetno26 bi bilo v domovih teh veljakov, če ne bi imeli sredstev za osnovne potrebe. Bi se zatekali v nezakonita dejanja? Poskušali stvari reševati z nasiljem? Sem vam zdi preveč pretresljivo27? Ja, realnost je pač taka, da ni povsod postlano z rožicami in upam, da se ljudje tega zavedamo. Nisem mnenja, da bi morali sprejeti in slepo slediti vsemu, kar nam naložijo oziroma zaukažejo zgolj in le zato, ker ni vsepovsod glamurozno28, a me skrbi, da bo iskanje dlak v jajcih postalo bolj zaželeno kot naročanje zaščitne opreme.

Seveda, nekateri živijo odštekano29 in se skoraj ne zavedajo dogajanja okrog sebe, kar jim na kratko zavidam. Človek bi nanje gledal inspirativno30, če se ne bi zdelo naše življenje že tako dovolj pestro31.

Seveda, pa ozračje kdaj postane preveč napeto32, da bi zadržal v sebi vse mogoče in nemogoče misli. Takrat se spihaš in pomisliš, kako bi bilo, če bi se vsakič lahko odzval tako pristno33 otroško. Se vrgel ob tla, brcal in kričal ter poskrbel, da bi te opazovalci atraktivno34 in doživeto35 dojeli.

Nenavadno, a tu je bilo najmanj ljudi – selfiji namreč niso ravno moja obsesija.

Ampak ne, mora nam biti vsaj na trenutek mučno36, da se zavemo, kako dobro je, ko tega ni. In ozračje – to mora ostati temačno37, ker če bi bilo iskrivo38, bi bilo zgolj in samo kratkočasno39. Morda se zato na trenutek zazdi, da se spreminjamo v zombije, ki slepo sledijo ukazom.

Prepričana sem, da se bo komu zdelo to malce preveč nadrealistično40, a bojim se, da to še ni konec.


Obisk trgovine v petek popoldan, z avtom – najbolj vznemirljiva izkušnja dandanes, strnjena v vseh štirideset podobnih izrazov, sopomenk, pridevnikov …

Umetniški pozdrav. Mateja Hočevar

Deli s prijatelji: