Kolumna: Vzgajanje

Zagotovo je bila večini od vas, ki berete moje kolumne, prva misel – le kaj za vraga pa misli, da bo povedala novega? In ravno zaradi tega, da se boste ob branju članka lahko le nasmehnili svojemu (pre)hitremu mišljenju, sem se odločila za provokativen naslov.

Saj vem, otroke vzgaja vsak le svoje in po svoje – na dobronamerne nasvete smo vsi malce alergični, medtem ko je za vrtnarjenje dobrodošel vsak namig.

Čiliji so postali moja strast nekaj let nazaj, ko so vse sosede, pa tudi moja mama balkon nižje, imele rože, ki so se bohotile na ograjah, meni pa nekako niso uspevale. Ali bi jih bilo treba več zalivati, ali so se usipale vsakič, ko sem jih le malce bolj pogledala. Nikakor nisem našla pravih – beri nezahtevnih.

Potem pa mi je prijateljica prinesla dva čilija in mi povedala, da je semen dovolj za poln balkon. Seveda sem jih vsejala in upala, da jim bom uspelo prebiti zgornjo plast zemlje in priplezati na plano.

Tisto poletje je bilo res zakon – polna korita zelenih rastlinic s pisanimi plodovi. Oktobra me je soseda spraševala, katero vrsto rož imam, da še vedno tako cvetijo. Ker je bil naš balkon v mansardnem stanovanju, seveda ni mogla videti, kaj zares gojim. A sem ji zaupala svojo skrivnost in se obenem odločila, da se z rožami več ne bom trudila. Našla sem svoje skrivno orožje.

Rože imam sicer zelo rada, predvsem tiste zelene, najbolj ponosna sem na svoj skoraj trinajst let star filodendron, a na balkon sem od tistega leta dalje postavljala le čilije, vse dokler nismo imeli plodov toliko, da mletih v desetih letih ne bi porabili.

Lani pa sem se odločila, da jim dam spet priložnost (in sebi, seveda) in sem jih posejala nekaj manj kot petdeset. Bila sem prepričana, da vsi ne bodo prilezli na površje. No, pa sem se motila in na koncu sem približno dvajset sadik razdala, ostale pa presadila in jim naredila toplo gredo.

Konec poletja, ko so začeli zoreti, sem se odločila, da glede na letino, lahko naredim domači tabasko. Malce sem prilagodila recept in namesto dveh tednov v hladilniku so, zaradi pomanjkanja časa, preživeli na hladnem malce dlje, a morda je prav zaradi tega okus toliko boljši. Sicer ne vem, kakšen je bil po dveh tednih, a po skoraj petih je imel pravo barvo, gostoto in okus.

Letos sem iz Anglije prejela v dar cel zelenjavni set, ki je, seveda, vseboval tudi razne vrste čilijev. Trenutno čakamo, da ven prikuka približno sto sedemdeset sadik, nato pa se bomo ubadali s prostorom za presaditev in vzgojo vseh manj ali več napornih rastlinic.


Vzgajanje čilijev je podobno vzgajanju najstnikov – podobnosti so individualne.

Umetniški pozdrav. Mateja Hočevar

Deli s prijatelji: