Kolumna: Umetnost oddiha

Dandanes je oddih lahko nekomu nekaj, kar je drugemu napor. Včasih so ljudje odhajali dopustovat na morje ali v gore, v današnjih časih pa so majhni, ukradeni trenutki včasih celo več vredni. Tek ali poležavanje na terasi, smučanje ali nastavljanje zimskemu soncu, igra ali le običajen čvek – vse to je zgolj izbira posameznika. Nekaj, kar je pomembno le njemu samemu.

Sama spadam med ljudi, ki gredo z največjim veseljem na morje, se tam odklopijo od vsega in le uživajo morske trenutke. Ne potrebujem animatorja, ki bi mi razkazoval vse mogoče znamenitosti in mnogokrat raziskane kotičke. Dovolim si uživati nenavaden, dalmatinski ritem življenja in le vsrkavati slani, morski zrak. Toda kaj, ko so možnosti za daljše oddihe na morju le v poletnem času, saj je skozi ostala obdobja leta bodisi prehladno za posedanje na sončku ali pa rumeno, žarečo kroglo celo zakrivajo oblaki.

Kaj pa je tisto, kar je še posebej pomembno, če želimo oddihu reči umetnost? To so trenutki, ko lahko pobegnemo iz vsakdana in se zgolj predamo toku dneva in užijemo dan – Carpe Diem.

Sečoveljske soline

Veselim se pomladi in takrat, če mi bo le čas dopuščal, bom ponovno obiskala soline, se tam kot vedno znova predala slanemu, opojnemu vetrcu. Posedela bom med polji soli v Sečovljah, kajti ta me vsakokrat na novo napolnijo s prepotrebno energijo – vsaj za delček življenja. Resnično malo je potrebno za odklop od realnega sveta.

Tudi zima, ko bi moralo biti vse nekako bolj ležerno in počasno, a vsakdanje obveznosti tega ne dopuščajo, je lahko idealen čas za kratke pobege od prepolnega vsakdana. So to trenutki v skritih kotičkih Slovenije, kjer se razvajamo s sončkom in najlepšimi razgledi na zasneženo pokrajino? Ali čvek, konstruktivni pogovori, pa tudi delo v znano-neznanem okolju? Je to meditacija ali petje pod prho? Vsa druženja, tako s samim sabo, prijatelji ali z naravo, imajo prav poseben čar. Nekaj, čemur lahko rečemo, da smo dosegli zase in svoje dobro počutje.

Resnično verjamem, da smo za svojo dobro voljo odgovorni sami, čeprav niti sama tega občasno ne razumem. Sami si določamo, kako bomo preživeli dni, ko nismo vpeti v službene obveznosti in vsakršna opravičevanja, povezana s časom, so v večini primerov le zelo prikladna oblika izgovora. Mi smo tisti, ki si moramo reči, kdaj je čas brezpogojno naš, kako ga bomo preživeli in s kom bomo te trenutke delili. Seveda pa je težko, kajti nihče nam ni povedal, da je umetnost pravzaprav takrat, kadar znamo zase nekaj narediti sami, kajti le lastne ideje za počitek, pa naj bo ta aktivni ali ne, lahko odpravijo nepotrebni stres.

Foto: Mateja Hočevar

Čas, ko ne hitimo, in trenutki, ki si jih dovolimo ukrasti, so zato, da nam pobožajo dušo.

Umetniški pozdrav. Mateja Hočevar

Deli s prijatelji: