Kolumna: Umetnost izgubljanja …

… teže in obsegov. In pridobivanja kondicije.

Priprava na poletje in kopalke, ki bi morala potekati skozi celo leto, pa so vedno novi izgovori, zakaj »ne danes«.

Toda vsako leto, tam nekje po veliki noči, me prime, da bi doma zares telovadila. Saj veste, vsak dan pol urice. In seveda tudi letošnje leto ni bilo izjema, čeprav je prestopno. Sredi aprila sem torej začela razmišljati o tem in si pripravila utežke, podlogo, ročke za sklece ter seveda USB ključ, na katerem imam vadbe.

Moj namen je tudi izgubiti kakšen kilogram in centimeter, a bolj kot vse mi je pomembno, da lahko zjutraj s postelje vstanem, ne da bi se počutila, kot da sem tik pred penzijo. Vem, zdelo se vam bo smešno, predvsem pa nemogoče, da bi sploh lahko jamrala, a tale križ nekako ne izbira. Se spomnim, ko me je v času faksa prvič usekalo, da cel teden nisem mogla sedeti na tistih premikajočih se stolih v predavalnici. In od takrat pa do zdaj je bilo kolikor toliko v redu, a dejstvo je, da hrbtne mišice niso tako utrjene, kot bi morale biti.

In ne boste verjeli, a tokrat celo ni trajalo cel mesec, da sem zares začela. Letos sem imela še posebej dobro motivacijo – poleg sebe spraviti v kondicijo tudi svojega ta starejšega. Na začetku je bilo res hudo, a zagotovo si je mislil, če zmore mama, bom tudi jaz.

Vmes je že skoraj obupal, pa jaz tudi, a sem se zmenila sama s sabo, da vztrajam zaradi sebe in njega. Me pa zmrazi vsakokrat, ko na eni od skupin vadečih se mamic preberem, kako bi kakšna, pet ali še celo manj mesecev po porodu, rada nazaj svojo predporodno postavo. Ja, takih, ki jim ni treba nič narediti, je zelo malo, a to še ne pomeni, da moramo pretiravati. Ko sem prvič izvajala te vaje pred šestimi leti, sem se na tej isti skupini bodrila s sotrpinkami in se takih in drugačnih tem spomnim že od takrat. Prav pomislila sem, da bi katera že v porodni sobi zahtevala uteži, pa steper.

No, midva še kar vztrajava.

Tole in magnezij po vsaki vadbi odžene bolečine stran 😉

In danes, na dan mladosti, po petih tednih skoraj vsakodnevne vadbe, sva naredila prvo vajo druge stopnje in moram naju pohvaliti – zmogla sva. Ponosna sem nase in na ta malega, ker ni obupal, kljub težkim začetkom in bolečim mišicam v prvem tednu. In ko rečem boleče mišice, govorim o tistem pravem »muskelfibru«.

Šla sva celo tako daleč, da sva si vadbo dala v urnik in tako telovadiva vsak dan ob pol sedmih. Kul, kot v telovadnici.

Da povem še, zakaj zvečer? Ker, vsaj mene, vadba pripravi, da potem vedno jem zdravo večerjo, saj imam drugače slabo vest do neba in nazaj. Prehrana ima namreč zelo veliko vlogo. A pomembna je kombinacija – gibanje, hrana in kakšna super krema.

Najboljša večerja – domača zelenjava, sir, jajca, puranja šunka in bučno olje

Je torej umetnost izgubiti kilograme in obsege? Ne, prava umetnost jih je obdržati. Umetniški pozdrav. Mateja Hočevar

Deli s prijatelji: