oznorTO

Kolumna: Svoboden kot ptica

Si kdaj želite, da bi se lahko dvignili v nebo in preprosto odleteli?

Jaz si. Vsakokrat, ko vidim ptice, ki nas gledajo z višine in se najverjetneje posmehujejo našim domislicam. Zakaj bi drugače letele v paru, če ne zgolj zato, da nas ogovarjajo?

Danes sem imela, po res dolgem času, zopet priložnost videti jadralno letalo. Ta me vedno znova fascinirajo. Najbližje so temu, da preprosto drsiš po nebu – kot ptica. Čeprav največkrat tako ležerno drseti vidimo ptice ujede. V zadnjem času jih je več kot jih je bilo lansko leto v tem obdobju. Tudi njim ugaja mir. Morda je zato njihov plen v večji nevarnosti, a se zdi, da je tudi zanje nekaj obstalo.

Za en teden se je tudi za nas ustavil čas, če smo si le dovolili. Spletna pošta je obmirovala, knjige in zvezke so otroci postavili v kot in dali možgane na off. Tokrat so se počitnic zagotovo bolj razveselili starši, saj je bil zadnji mesec in pol zanje veliko bolj napet kot običajno v mesecu marcu in aprilu.

Toda, ali smo se sposobni sprostiti in za določen čas na stran odriniti vse skrbi?

Pred več kot desetletjem mi je kolegica dejala, da jo pomirja delo na vrtu. Rekla mi je tudi, da ni verjela, da naj bi to prišlo s starostjo. Sedaj sem v tistih letih in kaj naj rečem? Zanikam? Se pretvarjam? Le zaradi tega, da bi izpadla nekaj, kar nisem? Priznam, letos sem vzela vrtnarjenje malce resneje in posejala kar nekaj zelenjave poleg čilijev in češnjevcev.

Presajanje, brkljanje po zemlji, odstranjevanje plevela – vse to je nekaj, pri čemer se človek lahko zares sprosti.

Torej, namesto listanja revij, fotografij zajtrkov v postelji za socialna omrežja, me z energijo napolni urejen vrt, za katerega potrebuješ zgolj vrtnarske rokavice, ki niso nikoli več zares čiste, ko jih enkrat uporabiš, nekaj malega orodja in očitno pravi EMŠO. Govorim seveda o ljubiteljskem vrtnarjenju, ki prinaša zen takrat, ko ga potrebuješ.

Prvi pridelek

In točno na takšen način opažam ptice, sedaj, v tem času, ko ni letalskih prevozov, ko helikopterji ne preletavajo tedensko, ko je nebo veliko bolj modro in belih sledi skoraj ni opaziti. Zdi se, da so tudi one za določen čas pozabile na plenjenje in zgolj drsijo po nebu, se dvignejo visoko in nato spustijo in opazujejo svet pod seboj.

Bi si želela biti svobodna kot ptica?


Seveda bi – če se le ne bi bala višine. Zato sem izbrala vrt.

Umetniški pozdrav. Mateja Hočevar

Deli s prijatelji: