Kolumna: Ponfobija

Verjeli ali ne, ampak to zares obstaja, čeprav besede ni v SSKJ. Je pa tako zelo resnična, da je pravzaprav zločin, da je ni. Razmišljam, da bi jo sama prijavila v postopek sprejemanja novih besed. Če so lahko vse mogoče fobije – med njimi meni najljubša arahnofobija, ki jo ima vsaj polovica žensk na planetu – bi zares lahko vnesli tudi ponfobijo.

Ker strah pred ponedeljki je zagotovo tako pogost, če ne celo večji, kot strah pred pajki.

Ko pride petek, smo vsi tako veseli in vzhičeni, ker je pred nami vikend in potem v soboto se nam zdi, da se dan zares vleče. In to je tisto, kar je zares čudovito. Še v nedeljo dopoldne je tako vse ležerno. Malce dlje spimo, počasi se spravimo iz pižame (ali pa tudi ne), skuhamo kosilce, spijemo kavico ali dve, se igramo Monopoly Igre prestolov, si pogledamo kak družinski film … In dejansko imamo občutek, da se je čas prepolovil – upočasnil tako zelo, da se nam nikamor ne mudi.

Potem pa nastopi nedelja popoldne in zdaj pozimi je kar naenkrat večer. Čas ne teče več počasi, pa tudi z normalnim tempom ne, ampak kar naenkrat znori. Dirka z desetkratno hitrostjo, mi pa ga skušamo ujeti. Kaj ujeti, ustaviti! A ne gre. Počnemo vsemogoče, da bi ga prehiteli in mu preprečili, da konča nedeljo, a nam ne uspe.

Ponedeljek nezadržno prihaja in ne moremo storiti ničesar, s čimer bi mu preprečili, da pride.

Lahko pa naredimo nekaj norega. Vzamemo dopust in preskočimo ta grozni dan.

Sicer, če se prav spomnim, je nekaj držav že zmanjšalo delovni dni na teden. Morda bo tudi pri nas kdaj prišlo do tega, pa bo imel vikend tri proste dni. In takrat bo ponedeljek eden od treh najljubših v tednu.

Čeprav če pomislim bolje, pa niti ni tako slabo. Tudi ob ponedeljkih ne. Predvsem, ko s sodelavkami spijem kavo med odmorom in počvekamo še o čem drugem kot o službi. In ko mi zvečer otrok priteče v objem, ker me cel dan ni videl.

foto: Mateja Hočevar

Ampak kljub vsemu je zdajle, ko se nedelja izteka, misel, ki me najbolj teži – jutri je ponedeljek.

Rada hodim v službo, da ne bo pomote, ampak sem tudi zelo rada doma. Najlepša so mi jutra, ko ni potrebe po hitenju. Ko ni prerekanja, ker bi nekateri radi še sladko spali. Ko si vsak po svoje ustvarjamo dan in ko je ritem za vsakega posameznika unikaten.


Torej, naj bo vaš ponedeljek lep, čeprav vas bo v nedeljo spet preganjala ponfobija.

Umetniški pozdrav. Mateja Hočevar

Deli s prijatelji: