Kolumna: Počitnikovanje v filmski družbi

Televizije skoraj ne gledam, a sem med prazniki v kratkem nadomestila celo leto. Se sprašujete, kaj me je tako pritegnilo? Tudi jaz se. Predvsem zato, ker sem obsedela ob kultni seriji, v kateri se večino časa končujejo življenja in dogaja razvrat.

A lahko rečem le – Igra prestolov me je zasvojila.

Ali mi je všeč? Kakor kdaj.

Ali bom pogledala naslednji del? Seveda. Ker čez »babji firbec« ga pa ni. Ampak ne glede na vse, ne vem (in ne želim, da mi poveste), kakšen je konec. Do zdaj sem pogledala štiri sezone in imelo me je, da bi na tem mestu zaključila, saj so v dotičnem trenutku moji najljubši liki še vsi na številu, a so se pri nekaterih že pokazali določeni odklonilni znaki, za katere me zanima, v katero smer se bodo razvili.

Kako sem pravzaprav prišla na idejo, da pogledam serijo, če pa v času, ko so jo gledali vsi, nisem pogledala niti enega dela. To je nekako tako kot z gospodom Greyem. Ko so vsi brali odtenke, sem se upirala gonji, a zaradi zgoraj navedenega razloga, smo ženske pač preveč radovedne, da bi nas odvrnilo nekaj slabih kritik o srednjem delu oziroma celo koncu.

Mojemu starejšemu sinu je letos eden od dobrih mož prinesel Monopoly Game of Thrones in seveda smo se igro igrali vsi, stari in mladi. Presenetljivo je bila igra zanimiva vsem, čeprav serije ni gledal nihče od nas. Seveda je za otroke serija preveč nazorna v vseh pogledih, toda morda je bila nočna ura tista, ki ni vlekla k ogledu nas odraslih. A ker me je zanimalo, kaj je to Grad Črnina, Bravoos, Hodor in podobno, sem se vdala. Ko sem pogledala prvi del, sem bila prepričana, da ne bom zmogla vsega tega dogajanja predelati in zgolj gledati serijo, toda gnala me je radovednost – vsi vemo, da je to le olepšana beseda za firbec.

Kaj je tisto, kar me je najbolj pritegnilo? Boj ali razvrat? Nič od tega. Zgolj zgodba, ki se ves čas obrača v druge smeri od pričakovanih. Zanimivo mi je, da nikoli ne morem predvideti, kaj se bo pravzaprav zgodilo, čeprav sem bila v nekem trenutku prepričana, da sem prepoznala koncept. Toda ne, vse gre svojo pot. Je pa zanimivo dejstvo, da ima serija toliko oboževalcev, ko pa je vsak od njih zagotovo izgubil kakšnega svojega favorita.

foto: Mateja Hočevar

Kakorkoli, ob vsem se vprašam, ali je z avtorjem knjige vse okej. Predvsem se mu v glavi dogaja mnogo več, kot se je meni kadarkoli.


Ali je res samo domišljija dovolj za ustvarjanje tako izjemnih serij?

Umetniški pozdrav. Mateja Hočevar

Deli s prijatelji: