Kolumna: Maske bodo padle

Ugotovila sem, da je skoraj nemogoče ne govoriti o tej temi. A ne zato, ker bi si ne vem kako želela, ampak je dandanes toliko besed namenjenih prav vsemu, kar se vrti okrog mask, da se je tej temi enostavno nemogoče izogniti.

Razumem vse in vsakega, ki ima svoje mnenje, a v določenih trenutkih je zelo primerno osebno mnenje postaviti na stranski tir. Si predstavljate, da bi jaz, ki verjamem v reinkarnacijo, ob vsakem neuspehu pokončala samo sebe in se odpravila na novo pot? Je možno? Seveda je, ampak če sem iskrena, si tega ne predstavljam. Ker kot prvo, verjamem, da se iz napak nekaj naučimo, in kot drugo, da se je včasih potrebno tudi podrediti.

Ravno zato bi moral biti v tem trenutku vsak učitelj, profesor in nenazadnje vzgojitelj predstavnik nečesa, čemur z eno besedico rečemo vzor. Ko poslušam stvari, ki jih počno prav nekateri moji kolegi po ustanovah v Sloveniji, od tega, da mask ne nosijo, do samogovorov o škodljivosti le-teh, se vprašam, koliko od njih zavoljo svojega prepričanja, da je zobna pasta škodljiva, doma dela svojo. In kateri zaradi škodljivosti mobilnih naprav nima svojega mobilnega telefona. In … Še bi lahko naštevala, primerov bi našla kar precej, a bom pustila vsakemu, da z domišljijo ubere prosto pot.

In če nadaljujem, sama se že en mesec borim s pritiskom v glavi, glas pa imam tako šarmantno hripav, da bi me zagotovo vzeli v službo na kakšnem radiu. A najbolj nenavadno pri vsem je, da večina do tega tedna tega sploh ni opazila. Zakaj? Morda, ker se vsako jesen in pomlad borim z istimi alergijami. Ob najhujši obliki ostanem celo brez vonja in okusa. Katastrofa! Si predstavljate, da se mi to zgodi prav letos? Namesto urgence zaradi alergije bi najverjetneje morala opraviti test na Covid. A če do tega pride, ga bom seveda pretrpela. Poznam pogumne majhne otroke, ki so bili izpostavljeni testu in ga prestali. Torej če so zmogli oni, zmorem tudi jaz.

In otroci so tisti, zaradi katerih moramo biti pogumni. In odrasli.

Koga ste namreč poslušali, ko ste bili majhni? Starejše, seveda. In če bi nam takrat nekdo rekel, da je oponašanje žabe fino za glasilke, bi to počeli, če bi želeli peti v pevskem zboru. Bi nam kdo zaradi tega govoril, da smo ovce? Mislim, da nam je odgovor vsem kristalno jasen.

Rekla sem, da razumem vse ljudi z lastnim mnenjem in res jih. Ker verjamem v svobodo govora in ZKP (zdravo kmečko pamet). Ne razumem pa tega, da se še vedno prirejajo fantovščine, poroke, okrogle obletnice v velikem številu in seveda v notranjih prostorih, na katerih ne manjkajo niti osebe iz rizičnih skupin (nosečnice, starostniki…). Vsi, ki smo kdaj koli bili na kakšni od takih zadevščin, pa vemo da proti jutru nikomur več ni važna distanca, pa tudi, če z mize vzameš svoj kozarec ne – podpisujejo se namreč le plastični kozarci na otroških zabavah, pa se tam (načeloma) nihče od otrok ne napije.

Cenim tiste, ki so se letos temu odpovedali. In danes na poti iz službe me je prešinilo še nekaj. Moja prijateljica bo napolnila okroglih nekaj let, dvakrat po četrt stoletja, če sem bolj natančna. Odločila se je, da bo svoj rojstni dan praznovala naslednje leto, ko in če bodo to dopuščale razmere. Popolnoma jo podpiram, in kar je najboljše – vsaj pol leta bo imela v dobrem. Pa naj še kdo reče, da to ni najboljši razlog vseh časov.

Mi je pa veliko bolj jasno, zakaj nekateri ljudje svojo pozitivnost na najnovejši virus prikrivajo. Raja se do njih obnaša, kot da imajo neozdravljivo bolezen, ki spominja na čase iz obdobja kuge. Nekateri gredo celo tako daleč, da nadlegujejo ljudi, saj so prepričani, da so, zaradi domnevnega stika na pet tisoč kvadratov velikem zunanjem igrišču, škodljivi zase in okolico. Žalostno res, a mislim, da bi morali biti bolj človeški in se vprašati, če lahko nekomu, ki je v karanteni, ali tistemu, ki je pozitiven, kako pomagamo. Morda s tem, da mu pred vrata postavimo vrečko z osnovnimi živili ali nenazadnje s pogovorom, kot včasih. Le kdo se ne spominja maratonskih telefonskih pogovorov v najstniških letih, ko se je zadnjih pet minut glasilo s stilu ‘Odloži’, ‘Ne, ti odloži’.

Me je strah zboleti? Je, priznam. Še posebej sedaj, ko me pesti ta alergija na ajdo, ki se ji ne morem izogniti. A dejstvo je, da lahko zboli kdorkoli, kadarkoli in kjerkoli – in zato še ni slab človek.

Nosim masko? Ja. In nosila jo bom tudi dalje, ne glede na to, za kakšno ovco me imajo. Če pa je človek malenkost vraževeren, je stvar še toliko bolj enostavna.

Ostanimo zdravi. Vsi tisti, ki pa vas je doletelo, upam, da imate koga, s katerim poklepetate, saj je ravno socialni stik tisti, ki nam pomaga prebroditi še tako zahtevne trenutke. In ne pozabite, nimate srednjeveške kuge, le Covid.


Nenazadnje delim z vami še eno od modrosti, v katero sem prepričana – hijenam padajo maske veliko hitreje.

Umetniški pozdrav. Mateja Hočevar

Deli s prijatelji: