Kolumna: Majhne stvari

Otroci se od nas učijo veščin, ki jih bodo v življenju potrebovali. Ampak, ali smo se kdaj vprašali, če se česa lahko tudi mi naučimo od njih?

Kot v prvem valu epidemije, se tudi sedaj v drugem z otrokoma odpravimo vsak dan na sprehod. Da se malce naužijemo svežega zraka, da se nekateri (predvsem najmlajši) malce znorijo in jim je tako lažje sedeti ob računalniku med dopoldnevi. In nenazadnje tudi nam odraslim to še kako ustreza.

Je kdo rekel, da bo spletno šolanje lahko? Če je bil kakšen tak, se je zlagal, ali pa le ne ve, kako stvari funkcionirajo. Ne glede na vse je nam, odraslim, za odtenek bolj jasno, kaj je smisel vsega tega, a tudi otroci vedo, da v nedogled ne morejo biti le doma. Seveda imajo polno zakladnico idej, kaj početi, a kljub vsemu tudi njim kdaj pa kdaj postane dolgčas. In takrat šolanje, čeprav na daljavo, ni več v breme. Druženje, četudi spletno, jim prinese nekaj, česar jim odrasli ne moremo dati. Žar v očeh, ki ga imajo, ko zagledajo svoje sošolce, je nekaj, česar jim ne bi želela nikoli vzeti.

Seveda je druženje v živo veliko kvalitetnejše, toda kadar ne gre, smo lahko veseli za vso tehnologijo, ki jo v tem trenutku premoremo.

A tudi preživljanje prostega časa z družino nam prinaša nekaj, kar bi morali sprejeti z odprtimi rokami. Nič ni lepšega, kot biti obdan z ljudmi, ki ti pomenijo vse na svetu.

Prejšnji teden na enem izmed sprehodov se je moj mlajši ves čas skrival pred mano. Navadno se pride vsake toliko stisnit, kar tako, za mimogrede. Ali pa ves čas hodi okrog mene in mi razlaga vse, kar se mu podi po glavi. Prava čveka je mali. Po mamici, seveda. A tokrat se me je skoraj izogibal. Mi je bilo čudno? Malce res, predvsem pa nenavadno, saj ga takšnega nisem vajena. Sicer sem imela tako več časa, da sem se pomenila s ta velikim dvanajstletnikom stvari, ki so ga težile. Nič zahtevnega, za nas odrasle, a za najstnike najpomembnejše v tistem trenutku. In na koncu, ko sva rešila vse njegove tegobe, je bil pomirjen.

Čisto na koncu poti pa, ko smo bili že skoraj doma, mlajši priteče k meni s šopkom v rokah in mi pove, da so zame. Ker me ima rad. Seveda mi je pripadel tudi velik objem.


Včasih je treba na svet gledati z otroškimi očmi – le tako ne bomo zamudili res pomembnih reči.

Umetniški pozdrav. Mateja Hočevar

Deli s prijatelji: