Kolumna: Ko zapiha …

Pred tremi tedni sem vam postavila izziv in ker verjamem, da je med nami še kdo, ki bi želel napisati zgodbo, a mu je čas prehitro odbrzel, podaljšujem rok za oddajo. Svoje zgodbe pošljite do 30. 9. 2020.

V današnji kolumni pa bi vam rada razkrila eno svojih največjih želja, čeprav mislim, da sem vsaj eno od njih že prerasla.

Vedno sem si želela živeti na morju. Slan zrak, tople zime, poletna osvežitev, mediteranske rastline …

A najprej se moja želja zaustavi pri vse sortnih gomazečih stvarcah. Seveda si ne delam utvar, da jih pri nas ni, kajti ravno danes ponoči mi je pripihalo ogromnega, na srečo že suhega, pajka. In ko rečem ogromnega, mislim prav zares, saj je skrčen meril vsaj tri centimetre. No, pa to še ni vse, imamo tudi kobilice, ki jih je pred časom ta mlajši otrok celo tihotapil v hišo. Kajti mama namreč ne dovoli hišnega ljubljenčka – psa ali mačke, hrčka, morskega prašička, ribic …, pa si ga je moral omisliti sam. Le po kom je ta otrok? Mislim, adijo pamet. Po meni tega zagotovo nima.

A kljub vsemu, ker obstaja biokil, bi se s tem verjetno lahko sprijaznila.

Druga stvar, pri kateri dokončno potisnem idejo, da bi se preselila na obalo, pa je burja. Ker če me sredi poletja zebe tako, da mi niti dolge hlače in jopica ne pomagata, je popolnoma jasno, da bi pozimi najverjetneje zmrznila.

Letos med dopustom sem sedela na pomolu in gledala ter čakala popolni val, ki bi ga ujela v objektiv – oblečena v dolge hlače in zapeta do vratu, saj je za dobro fotografijo pač treba potrpeti. In takrat me je prešinilo, kaj velja za rek »obračati se po vetru«. Ne da ne bi vedela, kaj pomeni, a po koronski pomladi in skoraj koronskem poletju, je rek dobil zelo specifičen pomen.

Na socialnih omrežjih spremljam nekaj slovenskih in tujih blogerjev, influencerjev in seveda tudi avtorjev. Verjetno je prekletstvo, če človek opazi malenkosti, ki jih nekateri med svojimi objavami spuščajo svojim sledilcem. In res razumem, da ne morejo vedeti vsega, kar povedo ali napišejo v zgodbah, kajti nenazadnje le resnice ljudje ne pozabimo. Ni jih veliko – takih namreč, ki spreminjajo svoje mnenje glede na trenutno situacijo, pa vendar jih opazim. Tako kot tiste, ki striktno stojijo za svojimi besedami in dejanji ter jim je popolnoma vseeno, če bruhajo proti vetru.

Bodimo odločni in ne pustimo, da nas veter odvrne od načrtov. Kar ne pomeni, da se moramo obračati z burjo, saj na vrhuncu njene moči ni mogoče hoditi z njo niti ne proti njej.

Včasih je enostavneje pustiti, da mine.

Umetniški pozdrav. Mateja Hočevar

Deli s prijatelji: