Kolumna: Kaj koga briga!

Vsake toliko se na socialnih omrežjih pojavi zapis, ob katerem stopim korak nazaj in se zamislim. Pa ne, ker bi se mi zdel zapis trapast. Bolj, ker se mi zdi, da nam te objave ne koristijo, ampak bolj škodijo.

Dejstvo je, da se članki, kolumne, mnenja v stilu zagovarjanja pojavijo vedno po kakem stresnem obdobju, naj bo to zaključek šolskega leta, prvem ocenjevalnem obdobju tik pred počitnicami oziroma med njimi in tokrat v slavnem, pokoronskem obdobju.

A tu se poraja zelo zanimivo vprašanje, ki si ga zastavim vedno, ko koga slišim reči, kako imamo učitelji vsaka dva meseca počitnice, pa celo poletje smo doma, čeprav že tako in tako vsakodnevno hodimo domov ob dvanajstih in podobno. Toda ali bi mene zanimalo, kaj dela ta dotični v svoji službi cel dan? Niti slučajno. Zaradi mene, če se cele dneve praska. Ali če ves svoj delavnik porabi, da ureja osebne fotografije na računalniku. Tudi če v času svoje službe opravlja delo na črno. Me ne zanima. In zakaj mi je vseeno? Ker to ni moja naloga, niti slučajno pa moja skrb.

Iz ta istega razloga tudi jaz ne razlagam tem ljudem, koliko in kaj delam. Ker jih ne zanima, oni pač vidijo in verjamejo v tisto, kar želijo. In bilo bi popolnoma nesmiselno nekoga prepričevati o nasprotnem. Razlaga vsem nezainteresiranim, kako poteka delo učitelja je točno tako, kot da v zalivalko z luknjo na dnu nalivamo vodo in upamo, da se bo napolnila. Zbudite se – ne bo se!

In dejstvo je, da vedno, ko se nekdo na široko razpiše in opisuje vse in še več, s tem polni nasprotnika. Daje mu moč, da naslednjič na nas zlije še več gnojnice in jeze. Kako? Tako, da najde majceno neusklajenost s tem, kar je nekdo napisal in to, poleg vsega ostalega, postavi na plano. Drugo, kar slišijo, pa so izgovori. Zagotovo poznate rek, da se tisti »ta krivi« vedno bolj goreče zagovarjajo? Zelo dober primer je naša vlada v zadnjih mesecih.

Vem, da se nekaterim za malo zdi, ker so morda obdani z ljudmi, ki ne razumejo, kaj pomeni biti učitelj, ali ga imeti za partnerja, toda s tem, da čutijo, kako se morajo vsakič zagovarjati, si ne naredijo nobene usluge, temveč se še bolj zapletajo. A zavoljo česa? Lastnega zadoščenja? Občutka krivde? Ker vas to pomirja? Mogoče za trenutek, a to je kot čokoladni učinek – ne traja prav dolgo. In nenazadnje – odgovorni ste le sebi in svojim nadrejenim.

Nimam slabe vesti, ker ne tulim na ves glas, koliko in kaj delam. Ko nastopi dilema, raje izberem čokolado.

Umetniški pozdrav. Mateja Hočevar

DELITE
WordPress › Napaka

Na strani je prišlo do kritične napake.

Naučite se več o odpravljanju napak v WordPressu.