Kolumna: “Jutr mam zobarja”

Javlja se še ena, ki se zobarja na smrt boji. Pa ne toliko bolečine, ampak bolj kombinacije zvokov svedrčkov in skelenja. Saj vem, zagotovo nisem edina, ki se obiskov pri zobozdravniku ne veseli, a sem tudi prepričana, da nas ni veliko, ki iz ordinacije odhajamo nasmejani.

Ko sem bil mlajša, je bil moj zobozdravnik eden od dveh, ki sta v tistem času pregledovala zobe otrokom in morda se ravno zaradi njega ne bojim same bolečine. Namesto injekcije proti bolečinam je imel moj zobozdravnik posebno tehniko. Pel je.

Ja, prav ste prebrali. Prav zares je prepeval med svojim delom in tako – več ali manj uspešno -preusmeril pozornost nas otrok. Tudi odrasli bi z veseljem hodili k njemu, a je zobke pregledoval in urejal le otrokom in mladostnikom.

Po zaključku šolanja sem morala najti drugega in seveda je bila to misija nemogoče. Težko bi našla nekoga, ki bi bil tako kul kot on. Najprej sem pristala pri zobozdravnici, na katero, žal, nimam najlepših spominov. »Punči, odpri usta! Dihaj skozi nos!« In to brez sesalca za slino. Seveda! Ko mi je rekla, naj diham skozi nos, sem imela v momentu zamašenega in izkušnja je postala še bolj grozna. Počutila sem se, kot da se utapljam. V lastni slini!

A potem je, na mojo srečo, zamenjala ambulanto. In takrat se je začelo popotovanje od zobarja do zobarja. Vam rečem, da je dotična ambulanta zagotovo prekleta (no, to je le moje skromno mnenje), saj se je v njej zamenjalo že kar osem zobozdravnikov. Večina je bila moških, kar mi, povem po pravici, ustreza, saj sem mnenja, da so veliko bolj nežni kot pripadnice nežnejšega spola. Verjetno sem sedaj komu naredila krivico, a saj veste, izjeme potrjujejo pravilo. In seveda verjamem, da je kje kakšna prav takšna.

Ko je moj zadnji zobozdravnik pobral šila in kopita, ga je nadomestil novi, a sem se pred tem že naročila pri drugem. V drugem kraju, drugi ambulanti, drugi občini. Tole bi znal biti sedaj majcen problem, a kot pravi moj v. d. moža – problemov ni, so samo izzivi.

Torej, da ne dolgovezim – jutri nimam zobarja. Pregled sem imela prejšnji teden in prvič se mi je zgodilo, da sem po menjavi zalivke (za kar, ker sem pač velika punca, nisem potrebovala anestezije) odšla iz ambulante nasmejana do ušes. Razlog? Medicinska sestra, ki ve, da je smeh pol zdravja. In seveda odličen zobozdravnik. Moški, kakopak. Vem, da bi želeli vedeti, kje je ta ambulanta, a vsega pač ne morem izdati. Se bojim, da bi bila prevelika gneča. Če pa vas zanima, kakšen je – moja svakinja pravi, da mlad in lušten.


Zabavno pri zobozdravniku? Seveda. A le, kadar je tandem za čisto desetko.

Umetniški pozdrav. Mateja Hočevar

Deli s prijatelji: