Kolumna: avdicija ali Avdicija?

»A na avdicijo greš? Kje pa je? Res super.«

In potem jim razložim, da grem na predstavo z naslovom Avdicija, režiserja Jurija Zrneca.

»Aha. Sem pa mislila, da boš ti nastopala v kakšni igri.«

Da, seveda. Sem že tam.

Sicer mi laska, ko ljudje pomislijo, da bi bila sposobna igrati, ampak nikoli ne vem, ali mislijo resno ali so le vljudni.

Torej Avdicija, ekipa 2 – ko sem prebrala obrazložitev režiserja in njegovo izkušnjo avdicije na akademiji, sem vedela, da bo zadeva zagotovo temeljila na določenih resničnih primerih. Ali so primeri zares stvarni, ne vem, so pa zagotovo zelo aktualni. Če povzamem, lahko vsakega opišemo zelo na kratko.

Vsak bi bil rad igralec, oziroma bolje rečeno, vsak meni, da bi lahko nastopal.

Zmote se dogajajo, a nikoli niso tako zabavne kot takrat, ko sta obe strani v temi.

Hiperaktivnost – novodobna interesna dejavnost (vsaj tako razširjena).

Samozavest serijsko – zagotovo nekaj, kar dandanašnja mladina ima. Spoštujem to, res, ker naši generaciji tega primanjkuje. Malce ravnovesja ne bi škodovalo.

Energija je v zraku, s pravo je vse mogoče.

Tretje življenjsko obdobje, ali kako se starejši ljudje lažje naučijo nečesa na pamet.

Z mamo na sprejemce, ampak da ne bo pomote, sine je samo spremstvo.

Avdicija je bila dejansko kruto resnična in soseda poleg mene je ob zadnjem kandidatu smeh zamenjala za zgrožen pogled – nisem si je upala vprašati, zakaj.

Torej lahko bi rekli, da je bila avdicija v Avdiciji. Čestitke ekipi za ta, res odličen in prepričljivi nastop.

In tole ni bil edini primer napačnega razumevanja besed ta teden, za kar se lahko zahvalim svojemu mlajšemu sinu – sedemletniku, ki se uči branja. Bral je namreč recept za flancate.

»… izrežemo pravokotnike in TE še zarežemo po sredini.«
(2 sekundi razmišljanja) »KAJ? Rezali me bodo po sredini?!? Ni šans!«


In ne nazadnje – tudi Hamlet je bil zelo dvoumen, kajti vse je odvisno od interpretacije.

Umetniški pozdrav. Mateja Hočevar

Deli s prijatelji: