pages turning book

Kolumna: Ali je bolje obupati?

Čakala sem 1. januar – kot takrat v otroštvu. Ni bilo mojega darila. Pa sem pomislila, da ni še mimo prav vsak prestop v novo leto. In sem čakala še malo. Ampak ko je prišlo obvestilo, sem vedela, da mi Dedek Mraz tokrat ne bo ustregel.

Toda ni bilo konec sveta, le zaključek natečaja, kjer sem sodelovala.

In zdaj dalje – kako? V rokah (no, na računalniku pravzaprav) imam mladinski roman, za katerega bi si želela spraviti ga na plano, da bi ga lahko delila z vsemi, ki bi ga prijeli v roke in brali, a me je že zdaj strah in groza vsega, kar bo poskus izdaje potegnil za sabo. Pisanje je še najmanj – pišeš, kadar imaš čas. Toda šele, ko končaš in odložiš enega od kamnov, se začne trnova pot.

Iskanje morebitnega založnika in če tega ne najdeš, je samozaložba (nujna in edina?) izbira. Naslovnica, prelomi, lektura, uredniške malenkosti, vpis v sistem, tisk – vse to so pomembne stvari, ki so za uspešno izdajo še kako potrebne. Vendar skozi vse to se nekako prebiješ, saj poznaš cilj in ko v rokah zares držiš svoje delo, si osvojil vrh sveta.

Vse to se zdi le do tistega trenutka – za delček sekunde, preden nastopi moment, ko moraš natisnjene izvode prodati. Takrat padeš z vrha sveta na trda, realna tla. In začne se pot, ki je svoje trne oblikovala prav na poseben način. Nikoli si ne bi mislila, da je prodaja knjige tako zahtevna, še posebej, ker veš, da si naredil vse, da cena ne bi bila v nebo vpijajoča, a si kljub temu težil h kakovosti. Ampak pri nas je pač tako, da ljudje zelo radi berejo in bi radi brali, še najraje (na pol) zastonj. Seveda to popolnoma podpiram, vendar bi bilo veliko lažje, če bi se bile knjižnice v Sloveniji pripravljene povezovati tudi z avtorji, ne le z distributerji.

Lahko rečem, da so nekatere slovenske knjižnice resnično dostopne, odprte in pripravljene za sodelovanje s samozaložniki, medtem ko so določene skoraj mačehovske do avtorjev samih. Sicer razumem, da moje ime ni znano, kaj šele visoko zveneče, a tudi ti, ki dandanes spadajo v ta krog, so nekoč bili na začetku. Morda je bilo v tistih časih res drugače, kar mi je ob enem od srečanj zaupal eden od slovenskih pisateljev. Med drugim mi je dejal tudi, da ne ve, koliko bi bil pripravljen vztrajati, če bi začenjal v današnjem času.

Toda obupati? Pospraviti pisanje v predal in pozabiti na vse, kar je nastalo v enem letu in pol, bi bilo zagotovo najbolje, ampak …


A ker vsak ampak zahteva nadaljevanje, je obupati v tem primeru čisti nesmisel. Poleg tega pa – a ne nosi tudi velikonočni zajec daril?

Umetniški pozdrav. Mateja Hočevar

Deli s prijatelji: