Kolumna: Ali Dedek Mraz res obstaja?

Spominjam se otroških dni, ko sem 1. januarja vstala že zelo zgodaj in tekla pod smrečico pogledat, ali je izpolnil moje želje. Seveda smo tudi takrat pisali, le da je bil naslovnik Dedek Mraz. To so bili zame zares posebni trenutki, ki se jih ne da opisati le z eno besedo. Bilo je nekaj neverjetnega in očitno (vsaj glede na darila) sem bila super priden otrok. Čeprav je k nam prišel iz daljne Rusije, je bil zame vsa tista leta edini, ki je nosil darila.

Danes pa otroci pravzaprav ne vedo več, kdo je gospod s sivo kučmo in belo brado, v kožuhu. Večina njih pozna tistega v rdeči obleki in s spremljevalci jelenčki. Ravno zadnjič me je eden od otrok spraševal, ali ga je v Slovenijo pripeljala Coca-Cola. Božička namreč. Pa sem rekla, da ne vem, ampak da sem skoraj prepričana, da ga Jezus ni. Glede na to, da prinaša darila v noči na 25. 12., sem pričakovala naslednje vprašanje v tej smeri.

No, tudi Dedek Mraz ima za spremstvo živali. In njegova žena Starka Zima je k nam navadno nosila sneg. V velikih količinah. V zadnjem času pa ga ne uspe prinesti nobenemu od dobrih mož niti za vzorec.

Toda v naših koncih Dedek Mraz še vedno obdaruje pridne (in na koncu koncev tiste, ki včasih malo ponagajajo) predšolske otroke in prvošolce, za kar gre zahvala DPM Mojca. Tako vsaj enkrat letno slišim pesem o sivem gospodu. Zanimivo je vprašati otroke, kako je videti Dedek Mraz, saj jih velika večina trdi, da ima rdečo obleko. Ko pa jih povprašaš, ali poznajo pesem o njem, se vsi spomnijo, da so ga morda pa res z nekom zamešali.

Ali je kaj čudnega? Pri vsej tej poplavi dobrih mož in živali, ki nosijo vsemogoče darove. Včasih je bolje manj kot več, a proti temu se težko borimo z vsemi babicami, dedki, strici, tetami in ostalimi sorodniki. In seveda novodobni družbi, ki s sabo prinaša vedno nove dobrotnike.

Iz svojega otroštva se spominjam tudi smrečice, ki smo jo postavili v vrtcu in je bila okrašena z roza, belimi in rumeni okroglimi bomboni, ki jih nihče (razen kakšnega malega falota) ni upal vzeti. Pred časom sem tudi sama poskusila nekaj podobnega, pa je sladkih dobrot zmanjkalo v istem dopoldnevu. Otrokom preprosto ni več samoumevno, da je nekaj le za lepši videz, ko pa jim vse sorte dobrot ponujajo zastonj skoraj na vsakem koncu v večjih trgovinah.

Verjetno sem ena izmed redkih (pri teh letih), ki še verjame v Dedka Mraza in pravljice. Ampak takšna pač sem, nepoboljšljivo romantična in naivna. A če ne bomo verjeli in širili pozitivne energije, tega ne bo namesto nas naredil nihče drug.

Letos imam za Dedka posebno željo, a če jo povem na glas, se bojim, da se ne bo izpolnila. Če mi jo bo izpolnil, pa vam zaupam v januarski kolumni.

foto: Mateja Hočevar

Zato bom rekla le – ker vem, da obstajaš, sem prepričana, da že veš.

Umetniški pozdrav. Mateja Hočevar

Deli s prijatelji: