Intervju z Igorjem Goštetom: ˝V svojih delih sem zelo iskren, ne pa tudi nesramen˝

Igor Gošte je oče, dedek, avtor tv oddaj in devetih knjig, sodelavec Večera in Reporterja, soorganizator humanitarnih tekov in še bi lahko naštevali. Z njim smo se pogovarjali o njegovih knjižnih delih, inspiraciji za pisanje in izvedeli marsikaj zanimivega.

Lansko leto je izšla vaša knjiga V zakulisju. Lahko v nekaj besedah povzamete njeno vsebin0?

Drži. Kot zanimivost naj povem, da je knjiga izšla ravno na lanski materinski dan, 25.marca, ko smo se šele dobro spoznavali s tem nadležnim virusom, ki nam je tako spremenil življenja. Ampak zagotovo bomo tudi ta virus premagali. Težje vse tisto, kar smo pri nas v zadnjih desetletjih zavozili. Pa tako dobro smo začeli, ko smo stopili na samostojno pot. Ravno o tem pišem v svojem zadnjem romanu, ki je ravno tako kot dva prejšnja avtobiografski. V tem zadnjem delu V zakulisju pišem o svojih izkušnjah, ki sem si jih pridobil v medijih, o pritiskih politike, vsemogočnih županih, ki imajo žal skorajda v celoti pod svojo roko vse lokalne medije, ki jim rišejo lepšo podobo, kot si jo zaslužijo. Popisal sem tudi svoj pogled na politiko, ki je v marsičem podobna časom enopartijskega sistema, in ki si ravno tako želi podrediti vse, kar se da: medije, državna podjetja, društva…V knjigi boste našli tudi pričevanja nastala po ogledu Barbarinega rova Hude jame, kjer je bilo pobitih na tisoče vojnih beguncev in ujetnikov, potem pričevanje žrtev in svojcev žrtev političnega montiranega procesa iz leta 1984, pa zgodbo ukradenega otroka iz časa 2.svetovne vojne.

To je že vaše deveto delo. Kdaj ste začeli s pisanjem?

Kar nekaj let je trajalo, da sem se opogumil in izdal svojo prvo knjigo, pesniško zbirko Svetla tema (2003), ki je nastala ob prezgodnji smrti očeta rudarja. Naslovna pesem je tudi uglasbena. Zapela jo je slepa pevka Anja Pustak Lajovic. Prej sem imel precej drugega dela. Pri osemnajstih sem postal oče, čez šest let še v drugo, v službi sem delal v treh izmenah in nekaj let tudi „na dritlu“ (turnus delo), če se izrazim po knapovsko. Zraven pa sem bil še nogometaš. Z malim klubom Svoboda Kisovec smo igrali celo v 2.slovenski ligi in bili na svojem višku le točko pred vstopom v elitno ligo. Nogomet sem igral vse do 47 leta. Zdaj sem presedlal na ultramaratone. Soorganiziram humanitarne teke, na katerih zbiramo denar za invalide, bolne in socialno ogrožene družine. Moj rekord v pretečenih kilometrih je zaenkrat 108 km ali 14 ur počasnega teka. Hitro res ni šlo, če se malce pošalim.

Katera dela ste do zdaj izdali?

Po omenjeni pesniški zbirki, v kateri sta tudi dve črtici, je že kmalu izšla knjiga Obara, v kateri so pesmi, pravljice, aforizmi, humoreske in dve zgodbi. Sledila je skupna pesniška zbirka Ogovarjanje tišine, potem pa že prvi roman Sledi korakov. Kmalu za njim je izšel roman Prebujanje, ki ni avtobiografski, govori pa o tem, kako je razpadala Jugoslavija. Za njim je izšel roman Otroci knapov in potem že prva slikanica Čebelje dogodivščine, katere ilustracije je prispevala hči Liljana. Govori pa o mojih treh vnukih. Ker je potem prišel še eden, sem moral napisati še dve nadaljevanji. Skupaj s prvo in tremi pravljicami, ki mi jih je pripovedoval dedek rudar, so izšle v zbirki Pravljice o živalih. Ilustracije je prispeval zasavski slikar, sicer upokojeni rudar Jože Potokar Cvrčo. Ves čas od druge knjige naprej sem delal kot odgovorni urednik na lokalni televiziji ETV. Ko sem to delo zapustil, tudi utrujen od nenehnih „bojev“, pritiskov  in nenormalnega ritma življenja, ker nikoli nisem bil polovičkar, sem po letu dni vsa svoja spoznanja in spomine popisal v romanu V zakulisju.

Od kje pa dobite inspiracijo, ideje za pisanje?

Tako kot rad govorim, rad tudi pišem. Resda sem pri tem bolj len. Ne, ko gre za pisanje za Reporter, Večer in prej za druge medije, saj moje članke, zgodbe, kolumne uredniki vedno dobijo pravočasno, ampak ko gre za pisanje romana, se pa kar ne morem spraviti k delu. Že nekaj časa se poskušam spraviti k pisanju sage o moji res zanimivi družini: družini rudarjev, steklarjev, o dogodkih povezanih s hudo železniško nesrečo v Zidanem Mostu leta 1965, ko sem izgubil tri svoje sorodnike, pa o letalski nesreči Korzika, kjer sem znova izgubil sorodnike, o moji uspešni teti, ki je dolga leta skrbela za kulturno dogajanje na obali, o tragediji, ko so nam na montiranih procesih zaprli člana širše družine, o sorodniku akademskemu slikarju…

S slikanico Čebelje dogodivščine ste naredili korak v svet pravljic. Kaj vas je navdihnilo, da ste se odločili napisati pravljico?

Upam, da ste tudi vi imeli tako prijetnega dedka, drugi dedek mi je žal umrl v prej omenjeni železniški nesreči, kot sem ga imel sam. Resda ni bil učen, niti ni veliko prebiral, ampak vedno, ko sem bil pri njem v Hrastniku ali on pri nas v Kisovcu, je pred spanjem pripovedoval  pravljice o živalih. O živalih, ki so padle v potok in niso znale ven, pa o tem, kako so živali dobile svoje repe, pa o putkah (kokoših), petelinu in lisici, ki je na koncu ostala z dolgim nosom… Dve ti pravljici sem objavil že v Obari. Ko pa so na svet začeli prihajati moji vnuki, najprej vnučka Lea, potem Miha, Tristjan Leon in še Luka Toni, je bilo potrebno spet zavihati rokave in napisati pravljico. Dodelal sem še eno o čebelicah, ki sem jo pripovedoval že svoji hčerki Liljani in sinu Borutu. Le malo sem jo dodelal.

Se boste še kdaj vrnili v ta svet? Lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo še kakšno delo namenjeno našim najmlajšim?

Po moje sem kar se pravljic tiče povedal vse, kar sem imel. Čeravno imam dve novi že napisani in tudi posneti. Najdete ju na mojem YouTube kanalu: Samovšečne ladje in barvice.

Pravite, da imate štiri vnuke. So nad vašo pravljico navdušeni?

Po mojem bolj, ko jih pripovedujem in zraven igram, kot pa, ko jih berejo. Verjetno pa kar, saj jih moram kar naprej pripovedovati pred spanjem, ko so pri naju na Izlakah.

Kaj pa sami najraje berete? Katera knjiga je na vas pustila največji vtis?

Prva knjiga, ki sem jo prebral je bila Emil in detektivi, potem sem prebiral mami ljubo čtivo Dr. romane, pa dela Holtove, Konsalika, nakar sem odkril Shakespeara, Remarka in Sofoklesa. Kar nekaj let sem potem prebiral slovenske avtorje, med njimi mi je najbližje Drago Jančar. Pred dobrim tednom pa sem prebral odličen zgodovinski roman Gretin greh, ki ga je napisala sodnica Urška Klakočar Zupančič.

Poleg pisanja knjig snemate oddaje, pišete kolumne, opravili ste okrog 3.000 intervjujev, 13 let ste bili urednik na lokalni televiziji ETV. Vam je bližje pisana ali govorjena beseda?

Kolumne pišem že skoraj tri desetletja. Zadnja leta za tednik Reporter in dobro leto za Večer. Res je, v času vodenja lokalne televizije sem poleg vsega ostalega dela posnel tudi več kot 750 zaporednih tedenskih športnih oddaj, tudi z dvema ali več gosti vsakokrat. Zraven sem uredil še okrog 650 informativnih oddaj in posnel še veliko drugih intervjujev, reportaž in dokumentarnih oddaj.  Na samostojni poti pa še okrog 200, ki jih redno predvajajo tudi vaši portali. Hvala. Ko sem začel pisati zgodbe, intervjuje in članke za Reporter, sem opazil, da je bolj lagodno nekoga gostiti v studiu, ga spraševati in oddaja je končana. Pri pisanem intervjuju pa se delo šele dobro začne, ko moraš povedano preliti na papir in paziti, da ga kje ne polomiš.  Seveda pa je potrebno predhodno dobro poznati tematiko. Za to pa moraš biti radoveden. Zato boste pri meni pogosto slišali besedo Zakaj in me videli v pogovorih s starejšimi osebami. No, ja in  med otroki, ki so prava zakladnica iskrenosti.

Lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo še kakšno novo delo?

Ker sem v svojih delih zelo iskren, ne pa tudi nesramen, imam vedno moralnega mačka, ali imam pravico pisati ne le o sebi ampak tudi o drugih. Ne znam pa se skrivati za izmišljenimi imeni. To ne bi bil jaz. Ampak, saj veste, kako je to, vse kar povemo ali napišemo je plod našega spomina, ne spomina nekoga drugega. Mene pa pri teh letih že tudi lahko kdaj kje malce zapusti, če se pošalim. Zagotovo bom napisal še kaj o življenju rudarjev, delavcev, kmetov, ker vem, da je to mojim bralcem blizu. Jih nekako ponese v njihov čas otroštva, ko še ni bilo pametnih telefonov, pravzaprav telefonov sploh ni bilo ali pa eden v kraju.

Nam za konec zaupate kje lahko naši bralci najdejo vaše knjige in kaj je vaša največja želja za prihodnost?

Trije romani, ki so izšli pri Založbi VED so že davno pošli, umrla pa je tudi omenjena založba. Tako da se lahko o ponatisu le sanja. Zato sem V zakulisju rajši izdal v samozaložbi, da dam knjige lahko natisniti, kadarkoli to želim. Tega lahko naročite in dobite pri meni tokrat po izjemoma polovični ceni (10 evrov, sicer stane 21 evrov) na: [email protected]. Seveda pa so vsa moja dela dosegljiva tudi v knjižnicah.

Foto: osebni arhiv

Deli s prijatelji: