Intervju s Tinom Mamićem

V mesecu maju je pri Goriški Mohorjevi družbi izšla knjiga Priimki, njihov izvor in pomen, katere avtor  je novinar in profesor zgodovine Tino Mamić. Knjiga prinaša podrobno razlago o nastanku in pomenu 86 priimkov, skupaj z njihovimi različicami pa 99, večinoma izvorno primorskih priimkov, ki jih najdemo po vsej državi in tudi po svetu.

V pogovoru s Tinom Mamićem si preberite več o sami knjigi, zgodovini priimkov, rodovnikih in temah, ki so zanimive za vsakogar, ki si želi izvedeti več o svojih prednikih in izvoru.

Kako ste pravzaprav prišli na idejo, da bi napisali knjigo o priimkih?

Z rodoslovjem, to je raziskovanjem družinskih dreves se ukvarjam profesionalno že 20 let. V starih zapisih priimkov velikokrat naletim na kako zanimivost, podrobnost, ki kaže, kako je določen priimek nastal in kako so se spreminjali. Pred leti sem nato na pobudo urednika Novega Glasa Jurija Paljka začel pisati članke o posameznih priimkih. Iz tega se je rodila knjiga, saj je bilo zanimanje za članke izjemno, bralci pa so spraševali, kdaj bo izšla tudi knjiga.

Nam lahko kaj več besed poveste o priimkih (na primer kako so nastali, zakaj, kdaj)? 

Priimki so nastala zaradi denarja, he, he. Ko so dacarji ugotovili, da se ne da davkov izterjevati, če davkoplačevalec umre, saj se ne ve točno, kdo je njegov potomec, so si izmislili priimke. Tako v vasi ni bilo več pet Janezov, ki so jih vaščani ločevali po domačih imenih, ampak je imel vsak Janez svoj priimek. Tako so se Janezi začeli tudi uradno ločiti drug od drugega. To je prvič uvedla Serenissima, napredna Beneška republika leta 1090. Že pred tem sicer najdemo posamezne priimke, a to niso bili pravi priimki, saj niso bili ne dedni ne uradni.

Kako daleč pa sega zgodovina slovenskih priimkov?

Srečo imamo, da so Slovenci živeli tudi na beneškem ozemlju v zahodni Istri, hkrati pa so mnogi tržaški Slovenci bili v tesnih gospodarskih stikih z Benetkami. Tako smo prav Slovenci zaradi Benečanov dobili prve priimke, ki so med najstarejšimi na svetu. Pavle Merku je našel naš najstarejši priimek konec 13. stoletja, Kalec. Tu čaka zgodovinarje in jezikoslovce še veliko dela. Smo eden redkih narodov brez velikega etimološkega slovarja in brez slovarja priimkov, čeprav so naši priimki starejši od nemških in britanskih. Večina slovenskih priimkov je izven Trsta in Istre začela nastajati 150 let kasneje; približno od leta 1420 naprej in sicer najprej na Goriškem. Tudi ti priimki so v svetovnem merilu med najstarejšimi, šele nato najdemo prve priimke tudi na Kranjskem.

V knjigi vse zapisano temelji na preverjenih zgodovinskih virih in dokumentih. Kaj se vam osebno zdi najbolj zanimivo v knjigi kar pritegne bralca? Kaj bi posebej izpostavili?

Vsak priimek je svoja zgodba. Kot človek. Vsak ima svojo lastno zgodovino. Najstarejši podatek o človeku je priimek. Ker nimamo pisnih virov, si lahko samo predstavljamo, kako je bilo pred kakimi 500 leti, ko je na  slovenski Kras iz Avstrije ali kake druge nemške dežele prišel človek, ki je dobil imel po potoku. V nemščini Bach ali Bacher, poslovenjeno Pahor. Pahor je torej v resnici Potočnik. Ker na Krasu ni veliko voda, bomo mogoče v prihodnosti ugotovili celo, kje natančno se je to zgodilo. Je pa treba najprej narediti rodoslovno zgodovinsko raziskavo. Pogledati je treba izvirne dokumente, ne samo prepise ali povzetke. Oko zgodovinarja namreč v preprostem zapisu najde veliko več podatkov ko bi jih našel običajni bralec. Tako kot arheolog, ki v kamnu, ki se nam zdi običajen, vidi ost sulice. Rodovnike raziskujejo tudi ljudje, ki nimajo zgodovinske izobrazbe. To je treba spodbujati. Vedeti pa je treba, da lahko ljubitelj zgodovine zaradi nepoznavanja metodike zgodovinskih znanosti hitro naredi napako. Posebej pred letom 1800, ko nimamo veliko prepisov zgodovinskih virov, je takih napak res veliko. Prenekateri ljubiteljski rodoslovci so kot tisti ribiči iz kakega starega vica, ki se hvalijo, kako strašno veliko ribo so ujeli.

Se lahko rodoslovja lotimo tudi sami?

Seveda. To zelo priporočam, saj je odkrivanje zelo zanimivo za vsakogar. Posebej pa naj položim na srce vsem, da lahko sami naredijo nekaj, česar zgodovinarji ne moremo. V vsaki rodbini je nekdo, ki ve veliko o sorodstvenih povezavah in zna povedati veliko zanimivih družinskih zgodbic. Če gremo tako k stari babici in jo izprašamo ter njene odgovore posnamemo na telefon, lahko naredimo izjemno zgodovinsko delo. Na preprost način ohranimo dragoceno ustno izročilo, ki bi se sicer izgubilo. Predstavljajte si, kaj bi dali, če bi vam kdo danes prinesel tak posnetek vašega pokojnega pradedka, ki je pripovedoval, kako so preživeli špansko gripo! To je neprecenljive vrednosti. Rodoslovja se lahko lotimo sami. Na internetu je ogromno podatkov, imamo Slovensko rodoslovno društvo, zanimiv je tudi portal www.slovenski-rod.eu. Vsekakor pa svetujem, da si pred začetkom vsak prebere nekaj osnov o tem, kako se lotiti rodovnika. Imamo tudi tri zajetne knjige z vsemi napotki. Potem bo napak manj.

Na temo priimkov je napisanih kar nekaj knjig. Kako se vaša knjiga razlikuje od ostalih?

Nihče doslej ni opisoval priimkov obširno in iz tolikih zornih kotov. Druge knjige o priimkih napišejo o nastanku priimka stavek ali odstavek, ne pa celega poglavja.

Vsak priimek, ki ga opisujem, je kot zgodba, zato je zanimiv tudi za tiste, ki nimajo tistega priimka. Vsekakor pa moje knjige ne bi bilo, oziroma bi bila precej skromnejša, če ne bi ogromnega dela napravili jezikoslovci. Če omenim samo velikega Pavleta Merkuja ali profesorja Kebra. V njunih zapisih in knjigah najdemo ogromno podatkov o pomenih slovenskih priimkov.

Za takšno knjigo je potrebno ogromno raziskovalnega dela. Koliko časa je knjiga nastajala? 

Dela je bilo veliko. Temelji na mojem rodoslovnem raziskovanju, s katerim se profesionalno ukvarjam že 20 let. Naredil sem že ogromno rodovnikov in jih sploh ne štejem več. V računalniku imam popisanih 100.000 Slovencev z mnogimi priimki. Za vsak priimek tako porabim najmanj tri dni, včasih tudi več kot teden dni. Prve zgodbe o priimkih sem začel pisati pred petimi leti. Za knjigo se jih je zbralo dovolj pred tremi leti. Potem je bilo treba najti založnika. Ponudbo sem poslal več založbam, a zanimanja niso pokazali. Na Mladinski knjigi so rekli, da moji priimki niso zanimivi, ker da je to lokalna tema. Je bilo preveč primorskih priimkov in premalo tistih iz Ljubljane, verjetno?

Knjiga Priimki pa ni vaša prva knjiga. Koliko knjig ste že izdali?

Uradno je to četrta. Dve sta zbirki kolumn in komentarjev (Protestantino, Dalmatino), ki jih še vedno prodajam tudi sam. Tu je še turistično-zgodovinski vodnik Stomaž in Skrilje, ki ga je založila ajdovska občina in se še dopolnjuje na internetu. Napisal pa sem še več kot 15 knjig, ki so izšle v butičnih izdajah kot rodbinske kronike za posamezne stranke.

Ukvarjate se tudi z raziskovanjem rodovnikov. Na kakšen način jih lahko upodobite in kako daleč lahko segajo?

Najstarejši rodovniki segajo že pred leto 1500, a to so izjeme. Skoraj v vseh primerih pa se da priti pred leto 1700. Rodovnike narišem v obliki slike, ki jo potem stranka obesi v vhodno vežo ali dnevno sobo. Ko je rodovnik darilo za na primer abrahama ali zlato poroko, je shema rodovnika taka, da je slavljenec osrednja oseba, potem pa gredo na eno stran njegove korenine (predniki), na drugo po veje drevesa (potomci). Druga možnost, ki pride bolj v poštev za rodbinska srečanja, ki jih lahko tako obogatimo, da vsak član rodbine dobi plakat ali sliko, na kateri je na vrhu sheme družinskega drevesa najstarejši prednik, pod njim pa potomci od generacije do generacije. Kot pahljača. Na plakat ali sliko natisnemo tudi fotografije izvirnih zapisov imen in priimkov najstarejših prednikov ali kakšne stare fotografije domače hiše ali vasi.

Z odkrivanjem rodovnikov in naših prednikov verjetno lahko izvemo tudi zanimive, nepričakovane informacije. Mogoče lahko z nami delite en primer in kakšen je bil odziv, ko ste informacije predali sorodnikom? 

Tudi solze so že bile. Sem precej čustven človek in sem imel velikokrat tudi sam solze v očeh, ko so ljudje prvič v življenju srečali svoje sorodnike, za katere prej niso niti vedeli. Veliko čustev je tudi, ko z raziskavo ovržem kakšen družinski mit ali najdem zapis o neprimernem obnašanju kakšnega prednika. A vedno povem, da so celo v rodovniku Jezusa Kristusa nezakonska mati, morilec in prostitutka. Rodovnik je pogled nazaj, da bolje razumemo sedanjost in da se v prihodnosti lahko kakšni napaki izognemo.

Če nas torej več zanima o izvoru našega priimka je vaša knjiga pravi naslov za to. Kam pa se lahko obrnemo, če priimka, ki nas zanima v knjigi ne zasledimo? Kje vas lahko najdemo, kam vas lahko kontaktiramo za izdelavo rodovnika ali več informacij?

Vsa ponudba našega družinskega podjetja je na internetu: www.tinomamic.eu. Tam je tudi naročilnica za vse knjige, sicer pa se jo lahko naroči tudi po mailu [email protected] ali telefonu 031 646 870. Na obeh naslovih z veseljem odgovorimo tudi ljudem, ki se zanimajo za izdelavo družinskega drevesa. Pred naročilom rodovnika vsaki stranki pripravimo ponudbo s konkretnimi podatki o tem, koliko prednikov bomo našli in kakšna bo cena, da se stranka lažje odloči.

Deli s prijatelji: