Čvek na daljavo. Čas za kavo.

B. L. Pride in Gabriella M.

Dve slovenski avtorici. Dva psevdonima. Dve ljubiteljici romanov.

A kljub vsemu popolnoma različni.

Gabriella M.: Takole na daljavo pa še nisva nikoli čvekali (smeh). Jaz sicer vem, ampak dajva za naše bralce – od kod psevdonim?

B. L. Pride: Psevdonim je ostanek moje odločitve, da nihče ne bo nikoli vedel, da so knjige moje (smeh). Nastal pa je iz dveh imen in dveh priimkov. Sama se verjetno nikoli ne bi odločila za izdajo knjig, moja prijateljica, prva, ki sem ji napisano pokazala, pa me je prepričala, da vseeno poskusim. Skupaj sva potem ‘ugotovili’, da bi bilo najpametneje poskusiti z izdajo v angleščini in ona se je ponudila, da stvari prevede. Najini imeni sta tako postali B. L., začetka najinih priimkov pa Pride. Čas je sicer prinesel nekaj sprememb, izdajanje v angleščini je pešalo, izdajanje v slovenščini pa je postalo osrednji cilj oz. aktivnost in ker je tudi L-del nekoliko opešal (življenje pač meče svoja polena in vsak se kdaj utrudi skakati čeznje), sem nadaljevala sama. A psevdonim ostaja. Nanj sem čustveno navezna, spominja me na dragoceno obdobje, pa še bralci ga poznajo (smeh).

Kako pa je s tvojim? O imenu Gabriella M. se nisva nikdar pogovarjali, jaz sem si zamislila razlago, da si si ‘izposodila’ ime junakinje iz knjige, vendar sploh ne vem, če je vse skupaj tako. Zato je zdaj očitno skrajni čas, da končno izvem (smeh).

Gabriella M.: Ja, res je. Mia Gabriel je bila junakinja prve knjige, za drugo sem že takrat vedela, da bo glavna Ella Mason. Tako je nastal psevdonim kot izpeljanka teh imen. Poleg tega pa je začetnica mojega pravega imena prva črka v priimku psevdonima. Vse skrbno premišljeno (smeh). Poleg tega sem hotela, da zveni tuje. Sicer se mi včasih zdi, da psevdonima ne bi potrebovala, spet po drugi strani pa mi pride prav, ko ne želim razpravljati o svojem pisanju. Ja, malo sem čudna, ker se ne hvalim cel čas (smeh).

Meni se zdi, da se poznava že celo življenje. Verjetno celo iz kakšnega prejšnjega (smeh), ampak me vseeno zanima, če slučajno veš, koliko časa nazaj so se prvič križale najine poti. Namig – pravljica.

B. L. Pride: Joj, po izdaji Zgodbe o Margot in Ulfu, se mi zdi. Imam prav? Menda si komentirala naslovnico in potem … je šlo kar samo od sebe (smeh). Je pa res, da se mi teh nekaj let dejanskega poznanstva ne zdi ekvivalentno občutku, da se resnično poznava že sto let, kot si rekla. Mogoče zato, ker se je v tem času toliko zgodilo – izdane knjige, takšni in drugačni projekti (en nerealiziran me še pošteno žuli in res upam, da ga enkrat spraviva pod streho), nerganja in ventiliranja, SOS klici … Načeloma ne čutim potrebe po tem, da imam ob sebi nekoga, ki se ukvarja z enakimi stvarmi kot jaz, a priznam, da je res fino kdaj insajdersko pokomentirati kako stvar. Ker pisanje oz. izdajanje ni tako zelo preprosto, kot se morda zdi.

Zato me zanima, kaj je po tvojem mnenju največji izziv/težava/zoprnija v najinem ‘biznisu’. In kaj ti je najbolj všeč. Je to sam proces pisanja? Ali morda kaj drugega?

Gabriella M.: Mogoče tako dobro shajava, ker sva tudi sicer v istem ‘fohu’ in nama je jasno, kdo, kaj in zakaj (smeh). Naj najprej potrdim, da imaš prav – res je bilo tistega daljnega decembra (smeh), ko sem nujno potrebovala knjigice za darilca prijateljicam, pa jih v Felixu več niso imeli. Kar se tiče projektov, se mi zdi, da je tole leto kot nalašč za kaj takega, saj bi ob bok dogajanjem lahko postavili nekaj dobrega. Pa ne rečem, da je bilo vse slabo do sedaj, ampak dejansko se bomo leta spominjali le po bednih dnevih v karanteni. Čeprav dejansko tudi to ni bilo ves čas zoprno. In tu sledi moj odgovor, kaj je največji izziv/težava/zoprnija v celotnem paketu pisanja. Samo pisanje je najbolj kreativno, prepustiš se toku, živiš z glavnimi junaki, si jih naslikaš v glavi, jim dodeliš karakterje – kot da bi ustvarjal film, le da ga vizualizira vsak po svoje. Je pa potrebna dobra energija, čas, volja in še marsikaj za kvalitetno ustvarjanje. Največji izziv je zagotovo napisati zanimivo zgodbo, ji dodati kvalitetno zunanjost, nato sledijo zoprnije (smeh). Kdor je poskušal prodati svojo knjigo, bo razumel.

Ko sva že pri plusih in minusih pisanja – tudi sama si izdajala kot samozaložnica. Kaj je najbolj pripomoglo odločitvi, da se tega več ne greš?

B. L. Pride: Res je, samo zadnja knjiga je pristala pri založnikih, ostale sem izdajala sama. Verjetno sem tako dolgo vztrajala zaradi meni neprecenljivega občutka svobode in moj največji pomislek – no, v resnici smrtni strah (smeh) – je bilo sodelovanje z nekom, ki ne bo imel posluha zame, za mojo zgodbo, za moj slog (pa ne mislim samo sloga pisanja, daleč od tega). Vendar je po kar nekaj projektih postalo vse skupaj preveč. Skrbeti za čisto vse vidike nastanka in izdaje je velik zalogaj, štartala sem kar s tempom in na vsem lepem sem začutila, da to ni to. Pa čeprav sem imela zmeraj ob sebi super ekipo. Resnici na ljubo sem stvari za svoje pojme kar dobro ‘sfurala’ do izdaje – zoprnija se je začela s promocijo in marketingom. Potem sem po spletu naključij naletela na Kreativno PiKO in zadnja knjiga je izšla pri njih. Lepa, mirna izkušnja, ki me je marsikaj naučila in mi dala veliko misliti.

Imam pa v tem kontekstu mogoče provokativno vprašanje, ki ga bom tudi sama premislila, medtem ko boš razmišljala ti (smeh). Napisala si knjigo in pripravljena je na bralca. Na voljo imaš dve možnosti. Prva: knjigo bi ti izdala renomirana založba, ki ti ponudi tudi honorar (ampak ne ravno milijonov), vendar bi radi spremenili kar nekaj stvari – naslov, izgled osrednje junakinje in do neke mere tudi konec, ker želijo nadaljevanje. Druga: knjigo bi ti bila pripravljena izdati založba, ki je doslej izdala samo eno knjigo, pa še za to je verjetno slišalo vsega sto ljudi. Vsi popravki, ki jih predlagajo, so zgolj ‘kozmetične’ narave in tebi se zdijo čisto upravičeni. Katero ponudbo sprejmeš in zakaj?

Gabriella M.: Hm … Zanimivo vprašanje. Ampak zagotovo drugo opcijo. Založba s slovesom se sicer sliši odlično, ampak (smeh) … Pristanem lahko na spremembo naslova (mogoče je njihov predlog res boljši). Tudi konec bi spremenila, ker je možno stvar izpeljati tako, da napoveduje nadaljevanje ali pač ne. Toda videz osrednje junakinje – to pa niti slučajno ni nekaj, o čemer lahko odloča založba oziroma urednik. Če si zamislim, da bo moja junakinja imela oranžne lase in pege, jih bo pač imela, ne glede na to, ali se uredniku to zdi seksi. Ker če bi jim uspelo prepričati, da to storim, bi verjetno imeli moč spreminjati karkoli. Tako da – ne, hvala.

Nenazadnje pa morajo tudi nove založbe nekje začeti. Če imajo cilj, se bodo zagotovo potrudili, da knjigo čim bolje spromovirajo. Kajti če kot samozaložnica prodam nekaj manj kot dvesto izvodov, verjamem, da založbi, četudi novi, ne more iti slabše od rok.

Tema glavni junaki se mi zdi super. Sploh moški (smeh). Tvoji junaki so v večini zelo visoki, junakinje pa ravno obratno, torej je med njimi velika razlika v višini. Recimo, da naletiš na urednika te iste renomirane založbe (smeh), ki si želi, da je junakinja višja od moškega (verjetno zaradi lastnega interesa). Bi pristala, če bi vedela, da je od tega odvisno izdaja tvoje knjige? Zakaj ja oziroma zakaj ne?

B. L. Pride: NIKAKOR in NIKOLI! Tu sploh nimam kaj dodati (smeh). Okej, če bi bila knjiga neka totalno humorna romanca, mogoče celo parodija, potem bi bilo kaj takega čisto super ideja. Sicer pa je to pri meni res obvezno. Moški mora biti večji od ženske, pa če to zdaj zveni klišejsko ali ne. V resnici nimam nobenega lepotnega ideala ne pri moških ne pri ženskah, vedno mi pade v oči, kadar ima kdo res temne oči, to pa je tudi to. Blond, rdeči, temni, svetli, črni … po tem se privlačnost moških in žensk pri meni ne sodi (smeh). Ampak privlačen moški je zame visok moški. To pa priznam. In če naj bodo moji moški liki privlačni (vsaj meni, no), morajo biti visoki.

IN ČE NAJ BODO MOJI MOŠKI LIKI PRIVLAČNI (VSAJ MENI, NO), MORAJO BITI VISOKI.

B. L. PRIDE

Se strinjaš? Oziroma – kateri moški lik iz tvojih del ti je najbolj pri srcu in zakaj? Je bil že v samem začetku zamišljen kot nekakšen favorit?

Gabriella M.: Se strinjam, seveda. Je pa tole tako tricky vprašanje, ne? (smeh) Če dobro pomislim, morda moj ideal, če lahko tako rečem, izvira iz balkanske ‘filozofije’. Iz svoje mladosti se namreč spomnim fraze ‘visok, crn, zgodan’ (v prevodu ‘visok, črn, čeden – joj, kaka beseda’) in nezavedno so me od nekdaj privlačili takšni (smeh). Seveda je moral biti tudi moj prvi junak Alex točno tak. Da je bil od začetka moj favorit, bi težko rekla, a je bil moj prvi in prvega pač ne pozabiš (smeh). Ima pač prednost, da je bolj alfa kot Mattia iz Ledene podobe in drži svoj status skoraj do konca. Torej ja, Alex je ‘THE ONE’. Ko sem razmišljala o tvojem vprašanju, sem se spomnila, da so mi po izdaji Abstraktne podobe očitali nedoslednost pri imenih, saj Alex naj ne bi bilo italijansko ime. Toda že takrat sem mi je zdelo, da mu to ime pristaja bolj kot npr. Alessandro. Sicer pa je fiktivna oseba – vsaj jaz ne vem, da bi obstajal (smeh) in imam pravico določiti ime, starost, videz pa tudi kaj drugega, kajne (smeh)?

DA JE BIL OD ZAČETKA MOJ FAVORIT, BI TEŽKO REKLA, A JE BIL MOJ PRVI IN PRVEGA PAČ NE POZABIŠ.

GABRIELLA M.

Kaj pa naslovnice? Veliko si se poigravala z naslovi – NEzaSLIŠaNO, sKRIVnosti, zadnji knjigi imata celo latinska naslova. Kako določiš, kateri bo tisti pravi? Imaš naslov že, ko začneš, ali nastane nekje med procesom? In glede na to, da so dandanes zelo popularne naslovnice s privlačnimi, predvsem moškimi (smeh), na nobeni ne vidimo visokega junaka s črnimi očmi – zakaj ne? In ja, tole je provokativno vprašanje (smeh).

B. L. Pride: Naslovnice so mi zelo pomembne, prav tako naslovi, vendar mogoče na ne ravno marketinški način (smeh). Naslov je ena izmed zadnjih stvari, ki se porajajo v procesu nastanka knjige, razen če se nekje vmes pojavi kakšna fraza ali kaj podobnega, kar potem lep čas preigravam in ‘testiram’. Tako se je zgodilo ravno z latinskima naslovoma, saj sta del znanega latinskega pregovora, na katerega sem se spomnila v fazi pisanja.

Rada imam skrite pomene, branje med vrsticami, opazovanje odtenkov in detajlov, zato pri naslovnicah in naslovih ne grem na prvo žogo. Želim si namreč bralce, ki so ustvarjalni, drzni, odprti in ki čutijo podobno kot jaz – take bo gotovo bolj nagovorila katera od mojih naslovnic kot temnolas nagec (smeh). Je pa res, da v tem instant času marsikdo sprejema ali pa celo ceni neko drugo, preprostejšo dimenzijo. Konec koncev obstajajo tone priročnikov o tem, kako napisati knjigo, kako jo prodajati, kateri naslovi bodo učinkovali (ker na primer vsebujejo besede ali imena, ki jih v določenem letu ali obdobju ljudje pogosto googlajo), kateri psevdonimi so najboljši, ker lahko pristaneš na ‘bolj obiskanih’ policah, kakšne podobe na naslovki pritegnejo pozornost (‘visok, crn, zgodan’, zadnje čase menda dolgolas, za določene skupine potetoviran …) A če naj bom iskrena, se na vse skupaj požvižgam. Tudi žanrsko se ne omejujem, ker rada pišem, kar pač čutim, in včasih je to fantazija, včasih seksi roman, spet drugič mladinska književnost …

Kaj pa ti? Tvoja izdana romana bi lahko (če bi že hoteli govoriti o žanrih) stlačili v sodobno romanco, se mi zdi. Se strinjaš s tako opredelitvijo? Če se seveda  sploh strinjaš z opredeljevanjem … In katerega žanra ali vrste knjig nikoli ne bereš? Če kaj takšnega obstaja. Sama berem, kar me potegne, nikoli pa priročnikov in knjig za samopomoč, duhovno rast in podobno. Ti?

Gabriella M.: Seveda, sodobna opredelitev je v tem primeru kar na mestu. Vedno tudi priznam, da so to t. i. plažni romani, namenjeni odklopu misli in sprostitvi. To je najverjetneje nekaj, kar v našem poklicu potrebujemo poleti (smeh). Ko sem se lotila prve knjige, sem se je točno s tem razlogom. Sedaj je na vrsti za izdajo mladinski roman, ki sem ga napisala za natečaj. Med pisanjem se je nekaj stvari preobrnilo in na koncu je nastal roman, ki ni popolnoma mladinski, torej sem ustvarila nekakšen hibrid – to je menda dandanes moderno (smeh). Še vedno trdim, da je zgodba primerna tudi za mladino, glede na to, da najstnice berejo vse sortne romane.

Katerega žanra ne berem? Knjige za samopomoč ravno tako niso na mojem spisku za branje, ker se mi zdi, da je bolj smiselno oditi na sprehod in razmisliti o vsem, kot o hoji in razmišljanju brati. In enako se mi zdijo vsi mogoči seminarji. Kaj pomaga, da ti nekdo pove, kako moraš vsaki dan vsaj za eno uro v naravo, če ti v ta namen predava več kot dve uri v popoldanskem času. V zaprtem prostoru, seveda. Druga pa je zagotovo alpinizem. Moja ljubezen je morje in vse, kar sodi poleg – nenazadnje sem romantična ribica in gore me nikoli niso klicale. Sicer sem osvojila nekaj nizkih in srednje visokih vrhov, a nobene po svoji goreči želji (smeh). Moram pa priznati, da sem na vsak osvojeni cilj zelo ponosna, pa naj bo ta gorski ali knjižni. 

Katere so tvoje priljubljene destinacije? Ali jih uporabljaš v svojih zgodbah? Vem, da nobena nima izrecno opredeljenih mest – je to iz razloga, da si vsak predstavlja svoja mesta? Če bi morala živeti eno leto nekje drugje, katero mesto na svetu bi izbrala?

B. L. Pride: Moja nesmrtna destinacija je Obala (smeh). To je taka praktična, realistična destinacija, ki je zmeraj na dosegu roke, zato ima tudi toliko točk na moji lestvici. Vedno me vleče tja, pa čeprav samo za en dan, tja sem hodila, ko sem bila še frklja, pa v dvoje, noseča in z malčki in tja hodim še zdaj. Strastno (smeh). Moj sin vedno pravi, da se jaz najbolj veselim morja. Čeprav me vlečejo tudi hribi – pa ne kot kako hribolazko, ker sem prevelik štor. V bistvu me vleče vse, kjer se čuti tista nepopisna razsežnost sveta – morje, gore, verjetno bi me fascinirala tudi puščava, če bi jo doživela, vendar je še nisem. Kraji, skratka, ki ti dajo občutek neskončnosti.

Irska obala je za moj okus nekaj najbolj čarobnega, kar ima ponuditi svet.

B. L. PRIDE

In res v mojih delih kraj dogajanja ni konkretiziran. Kot si že sama ugotavljala, zato, da imajo bralci možnost soustvarjati delo, si neke podrobnosti predstavljati po svoje. Samo v Monstumu je konkretno izpostavljenih nekaj krajev v Romuniji, to pa je tudi vse. Je pa izredno zanimivo slišati komentarje bralcev – nekateri vidijo Maribor (Tudi tisti, ki niso iz Maribora. Menda zato, ker pač vedo, da sem jaz od tu.), nekateri si kraje predstavljajo neverjetno podobno, kot sem si jih zastavila jaz, pri nekaterih se vprašam, če so knjigo sploh brali (smeh).

Kaj je že bilo zadnje vprašanje? Aha, kateri kraj bi izbrala, če bi morala eno leto živeti nekje drugje. Če bi se morala odpraviti zdaj, bi bil to Ballybunion. Irska obala je za moj okus nekaj najbolj čarobnega, kar ima ponuditi svet.

In ko smo že pri čarobnosti, imam eno zelo zguljeno, a hkrati večno vprašanje: če bi lahko imela katerokoli čarobno/nadnaravno moč, katero bi izbrala in zakaj? Čeprav zaenkrat še nisi, me zanima tudi, ali te kdaj mika upodobitev (literarna ali likovna) te moči in katerega izmed obeh medijev bi za upodobitev izbrala.

Gabriella M.: Absolutno bi izbrala likovno upodobitev moči. Ker se velikokrat izražam v abstrakciji, ki se mi zdi idealna za upodobitev nadnaravnega, mi je ta medij resnično pisan na kožo. Vsaka od čarobnih moči ima svoje pluse in minuse, ki jih sicer zdaj ne vidim (smeh), a če bi morala izbrati eno, bi se verjetno odločila za teleportacijo. Tako bi lahko obiskala vse tiste ljudi, h katerim sem namenjena že čisto preveč časa. Vem, da je pomanjkanje časa le prikladen izgovor. Čeprav glede na to, da imam rada sonce in poletje, bi se zadovoljila tudi z atmokinezo – upravljanje vremena (smeh), ki je, seveda, tudi odličen motiv za likovno upodabljanje. Prav predstavljam si lahko navidezno vojno barv na platnu, prekrivanje temnih, deževnih oblakov s toplimi, svetlimi barvami žarečega sonca. Če bi me vprašala, kdaj bo nastala, bi ti rekla, da že to poletje. Vprašaj me septembra. (smeh).  Na žalost je v človeški naravi, da bi moči slej ko prej zlorabili v, predvsem, lastne želje in potrebe. Zato ni nič narobe s tem, da tudi ljudje, ki verjamejo, da nekaj od tega imajo, ne morejo razvijati svojih moči.

Kaj pa ti misliš o tem? Imaš tudi ti kdaj kakšne slutnje ali nenavadna doživetja? Skoraj prepričana sem, da verjameš v nadnaravno, saj drugače ne bi toliko svojih zgodb posvetila temu. Ali se morda motim? Včasih se mi zdi, da naju je ravno to tudi povezalo. A da ne bo zvenelo preveč čudno, kot da sva v kakšni sekti (smeh), reciva še kaj o glasbi. Sama namreč vpletam umetnost na vse mogoče načine in kot da zgodbe brez glasbe ne bi mogle biti popolne, imam v glavi vedno nekaj skladb in/ali izvajalcev. Koliko tvojih zgodb vodi glasba in katera je tvoja najljubša?

B. L. Pride: V nadnaravno absolutno verjamem. Sicer v mojih delih ne najdeš tega, v kar verjamem, a pojavlja se nadnaravno kar naprej. Tudi takrat, ko to ni zares moj namen (smeh). In ko si naju zdaj že speljala na področje glasbe – tudi res dober komad se mi zdi manifestacija nečesa skoraj nadnaravnega.

Tudi pri meni je točno tako, kot si rekla že ti – ni zgodbe brez glasbe. Glasba je ozadje mojega pisanja, vendar to ne pomeni, da pišem ob glasbi, ki si jo predvajam, pač pa zgodbo snujem ob poslušanju glasbe. Scene imajo točno določene komade, vsaka knjiga ima natančno izdelan soundtrack in najbolj zanimivo mi je, ko slišim kako pomembno skladbo po veliko časa. Takrat se v meni predrami živa podoba dotične scene, občutki, zvoki … vse je točno takšno, kot je bilo takrat, ko sem zgodbo živela.

Zdaj je verjetno že kristalno jasen odgovor na tvoje vprašanje, koliko zgodb vodi glasba. Vse. Brez izjeme (smeh). Dve knjigi, kar se mi zdi zanimivo, imata za ozadje isti album, sicer pa prihaja glasbena inspiracija z vseh vetrov in z vseh mogočih žanrov. Sama zase v šali zmeraj rečem, da sem metalka po duši, a to je resnično samo delček moje glasbene biti. In če je metal idealen za kake divje, besne scene, epske spopade in kaj podobnega, romantične, nežne scene vsekakor ne najdejo take spremljave. Vsaj zaenkrat se to še ni zgodilo.

Kar se tiče najljubše, pa se ne bi mogla opredeliti. Moja najljubša skladba (še) ne obstaja, je pa ogromno komadov, ki so mi zelo zelo  ljubi. Zmeraj gre za kombinacijo všečne glasbe in nečesa iz mojega življenja in/ali ustvarjanja, kar se povezuje z njo.

Hotela sem zapisati kak komad ali dva, ki me posebej spomnita na posamezno serijo ali knjigo, ki sem jih izdala, pa sem ugotovila, da je kaj takega veliko preobsežno za ta pogovor (smeh). Sem pa posledično ugotovila, da se me (vsaj trenutno) nekateri bolj dotaknejo kot drugi in nisem si mogla kaj, da se ne bi vprašala, ali je to posledica kakšne ‘favorizacije’ lastnih del, zato – če bi morala izbrati en sam projekt (ne izključno literarni), na katerega si najbolj ponosna ali na katerega te vežejo najlepši spomini, kateri bi bil? Odgovor ‘družina’ ne velja – to je tako ali tako največji projekt vsake mame (smeh).

Mislim, da sem se v Barbate zaljubila na prvi pogled, …

GABRIELLA M.

Gabriella M.: Hm, ja. Družina (smeh) in ostati skuliran starš. Drugače pa eden izmed projektov, na katerega sem ponosna, predvsem pa bo za vedno ena izmed pozitivnih stvari v mojem življenju, je bil Barbati. V enem mesecu po dopustu, daljnega leta 2011 ali je bilo morda 2010, joj, ta leta (smeh), sem naslikala del za celo razstavo. In nato so bile slike najprej na ogled prav tam, v Barbatih na Pagu, nato pa konec istega leta še v Brblarni v Novem mestu. Mislim, da sem se v Barbate zaljubila na prvi pogled, saj so mi s svojo belino in odprtostjo dali toliko novih idej, da sem jih enostavno morala upodobiti. Še danes sem vesela, da smo tam preživela kar nekaj dopustov, saj sem poleg inspiracije za slikanje dobila tudi nove znance in prijatelje. Nekako je bila to izkušnja, ki je ne pozabiš nikoli. Seveda vse, ki boste kdaj dopustovali na Pagu, vabim, da obiščete Barbate, kjer lahko v restavraciji kaj dobrega pojeste ali le spijete kavo na prijetni terasi s pogledom na morje. Morda boste lažje razumeli, zakaj moja ljubezen do tega kraja.

Ker si omenila družino in to, da je tako in tako top projekt v življenju vsake mame, s čimer se popolnoma strinjam, me zanima, kako tvoji domači gledajo na to, da je mama pisateljica? In ko padeš v tisti svet pisanja, razumejo, ali imajo takrat največ želja? No, sprašujem, ker pri nas je že kateri najbolj lačen ravno v tistem trenutku, ko bi si želela napisati kakšno stran ali dve (smeh).

B. L. Pride: Pravzaprav se mi zdi, da ima pri nas zmeraj mož največ materiala za prečvekat ravno takrat, ko jaz najbolj ‘not padem’ (smeh). Sicer pa se mi zdi, da je otrokoma popolnoma vseeno, če sem pisateljica ali ne. Če pišem ali ne. Mislim, da jima to nič ne predstavlja. Saj veš, otroci te vidijo kot mamo in konec, tako kot te učenci vidijo kot učiteljico in so potem presenečeni, ko slišijo, da imaš dejansko neko življenje izven svoje učilnice.

Vendar pa moram reči, da sta otroka vedno bolj uvidevna v zvezi z mojim pisanjem, opazita, da me računalnik vleče, in mi pustita prostor, čas in priložnost, da se spravim k delu. To izjemno cenim, ker imamo hkrati tudi ogromno opravkov drug z drugim in skupaj prav grozovito zabijamo čas. Ne zapravljamo, se razume – čas, ki ga namenim njima, ni nikoli zapravljen.

Največ časa poleg otrok in zaradi njih posvečam živalim – zanje gredo dobesedno ure in ure vsakega dneva in zaradi njih ostane marsikatero delo nedokončano, marsikatera želja po kakem novem kosu pohištva ali čem podobnem pa neizpolnjena (smeh). Kaj pa počne Gabriella M. za sprostitev od službe in računalnika?

Gabriella M.: Sem se nasmejala temu, da imamo učiteljice tudi življenje izven učilnice. To je zanje res ena taka abstraktna stvar in to dojemanje se mi zdi bolj kot ne impresivno. Moj starejši me je nekajkrat doma poklical učiteljica namesto mami (smeh).

Na seznamu mojih sprostitvenih dejavnosti je toliko stvari, da sem nekaj časa tekmovala sama s sabo, koliko jim zmorem narediti v prostem času, potem pa ugotovila, da ni nič narobe, če kakšen hobi počaka v kotu leto, pol ali celo dve. Poleg tega, da rišem in slikam – tudi naslovnica Ledene podobe je moje delo, šivam, boksam – trenutno ne in brez skrbi, ne vadim na v. d. možu (smeh), plešem – vse bolj se nagibam k temu, da se vrnem na hip-hop jeseni, improviziram s koktajli, pečem – predvsem pozimi in seveda berem. Všeč so mi ljubezenske zgodbe, ki me popeljejo skozi kakšna zanimiva mesta, impresionirajo me tetovirani junaki (smeh), med drugim posegam tudi po knjigah za bralno značko za odrasle, ki jo vsako leto organizira naša knjižnica. Ravnokar sicer berem nekaj, kar ni ne eno ne drugo, a sem knjigo #Prekid dobila v dar in moram priznati, da s svojim humornim začetkom zelo obeta.

Počasi se bližava koncu, čeprav je tole tako zabavno, da bi lahko napisali celo knjigo (smeh), ampak naj se konča, ko je zabava na vrhuncu, ali kako že. Kaj bi želela še sporočiti vsem, ki so se prebili do konca tegale najinega maratona (smeh) – torej nekaj, o čemer te nisem vprašala, a se ti zdi pomembno?

B. L. Pride: Veliko stvari sva sklepetali, pa je to kot kaplja v ocean vsega, česar nisva niti omenili. Vsem, ki so se prebili tako daleč, najprej od srca čestitam (smeh). (Ko sem pri šestem ali sedmem vprašanju videla, koliko je že nastalo, nisem mogla verjeti svojim očem, a tako pač je, ko se pogovarjata prijateljici pisateljici in učiteljici.) Moje sporočilo pa … naj bodo dobri sami s seboj in drug z drugim. In neustrašni. Naj ljubijo strastno in pogosto, naj jih ne bo strah početi stvari, ki sicer niso na seznamu ‘varnih’ dejavnosti, in naj s tem stopijo po poti svojega pravega bistva.

Naj ljubijo strastno in pogosto, naj jih ne bo strah početi stvari, ki sicer niso na seznamu ‘varnih’ dejavnosti, in naj s tem stopijo po poti svojega pravega bistva.

B. L. PRIDE

Seveda sem najprej želela oblikovati neko sila pametno, pisateljsko sporočilo o tem, kako veliko nam pomeni podpora bralcev, tisti trenutki, ko se oglasi popoln neznanec in pohvali prebrano, veselje, ko preberemo spodbudne besede … še veliko več. A pod črto je vse od naštetega ‘dobro’ – dobro delo, dejanje s pozitivnim predznakom, korak, ki širi prijaznost, voljo, zagon … Bralec, ki se oglasi, da bi pohvalil in spodbudil, je neprecenljiv, a vsak bralec, ki se odloči za kaj takega, mora imeti veliko podobnih, ‘dobrih’ izkušenj, veliko opravkov z ‘dobrimi’ ljudmi, da nahrani to voljo širiti ‘dobro’ še naprej, med druge, tudi med neznance. Zato si želim – nam želim, pravzaprav – da bi imeli čim pogosteje opravka z ‘dobrim’ in da bi vse tisto, kar zaboli, zmoti, zmede ali prizadene, čim hitreje in s čim manj slabe volje pustili daleč za seboj.

Obe veva, da se včasih zgoraj omenjeno ‘dobro’ v knjižnem svetu zdi še najbolj podobno nekakšnemu utopičnemu, pravljičnemu konceptu. In če sem že začela z modrimi nasveti (smeh), zaključiva s tvojim. Predstavljaj si mlado nadebudno pisateljico, ki se nate obrne, da bi ji svetovala, kaj storiti s spisanim rokopisom. Katerih pet nasvetov ali namigov se ti zdi v naših razmerah, na našem trgu, pri naših bralcih najpomembnejših?

Bodi pripravljena na to, da se garanje začne šele, ko v besedilo na računalniku napišeš KONEC. Ne obupaj.

Gabriella M.

Gabriella M.: Ne obupaj. Pošlji založbam, a ne podleži prvi (smeh), ker ni nujno najboljša. Če je zaslužek nižji kot cena kave v lokalu, je absolutno tako. Izdaj v samozaložbi. Nujno poišči dobrega lektorja, oblikovalca za naslovnico in prelome v knjigi – to šele, ko si poslala založbam in se niso odzvali, ali bi bil zaslužek mizeren. Tiskarjev imamo v Sloveniji veliko, pošlji povpraševanja za ponudbe, razlike so, a se mi zdi, da ne toliko v kakovosti. Bodi pripravljena na to, da se garanje začne šele, ko v besedilo na računalniku napišeš KONEC. Ne obupaj.

Ko na socialnih omrežjih naletiš na pozitivne kritike, se zahvali. Če so kritike negativne, ravno tako. Vse to te naredi močnejšo in boljšo pri naslednjem projektu. In NE OBUPAJ (smeh) tako kot midve z B. L. Pride. No, saj resnično nisva obupali, le na počitnice sva poslali samozaložniško dejavnost.

Hvala B. L. Pride, ker si se z mano družila ob virtualni kavi zadnjih deset dni. Res sva veliko predebatirali, a mislim, da bi lahko kdaj tole tudi ponovili.

V mislih sva imeli deset vprašanj, a se je na koncu izšlo z devetimi in igro asociacij petih besed. Upam, da sva vama približali najini življenji izven učilnic (smeh) in ste se zabavali vsaj pol toliko kot midve.

Deli s prijatelji: