dav

Kolumna: Če ne bomo brali, nas bo pobralo!

Namenoma sem si izposodila rek našega rojaka Toneta Pavčka, katerega opus del je tako izjemen, da ga bo kdorkoli težko presegel. Morda je tak le v mojih očeh, a zdelo bi se mi skoraj krvoskrunsko, želeti si tega.
Slovenci smo menda narod, ki zelo veliko piše, a po drugi strani malo bere. Čeprav statistike kažejo, da v knjižnice hodimo, sama poznam veliko ljudi, ki vsaj četrtine knjig ne prebere. Kako naj torej spravimo v branje tista dva romana tedensko in kar nekaj pesniških zbirk, izdanih letno med ljudi. In celo v prodajo – utopija? Vsak založnik ali samozaložnik se verjetno ukvarja s tem istim vprašanjem, a kljub vsemu slovenske knjige ne zamirajo.
In zato – hvala nekomu v vesolju! Komurkoli že. In umetnost živi. Čeprav se bo našel kdo, ki bo oporekal temu, da so vse knjige umetnost. Pa vendar – roko na srce – umetnost jih je napisati. A dobra energija ni vedno dovolj. Avtorji vidijo, kako se v tujini knjige prodajajo po tekočem traku. Morda res, a resnica je, da poleg tega, da nas je malo, in še ta peščica ne bere, so nekateri, ki kljub vsemu to počnejo, do slovenskih avtorjev zelo kritični. Ne bi bila daleč od resnice, če bi uporabila celo besedo kritizerski. Mislim, resno? Človek se opogumi, napiše roman (in roman se ne napiše kar tako čez noč – povem iz izkušenj), prizna, da se je obotavljal z izdajo in nato se vedno najdeta dva tabora. Prvi, ki strašno hvali zadevo, ker z avtorjem pač prijateljuje in na drugi strani nekdo, ki mu gre v nos, da ni uspel izdati svojega dela in izdano pisanje javno popljuva. Temu potem pritegne še par strastnih, predvsem bralk, ki berejo vse mogoče tuje avtorje, katerih prevodi so, blago rečeno, slabi in udrihajo po jeziku, slogu in še čem. Smo res taki, da popljuvamo vse, kar je slovensko, samo zato, ker je? No, resnično upam, da ne. Živim v sanjah? Želim si.
Se pa zdaj ne čudim več vsem psevdonimom v Sloveniji, še posebej tistim tuje zvenečim. In še dobro, da avtorjem ne upade volja do pisanja, saj z enim delom zagotovo ni mogoče napredovati, postati prepoznaven in morda uspeti prodati vsaj tisto peščico natisnjenih izvodov.
Danes v branje priporočam Čudežnega dečka, avtorice B. L. Pride – slovenski mladinski roman, ki je klasično neklasičen in verjamem, da bo všeč tudi zahtevnim bralcem.


»Če ne bomo brali, nas bo pobralo.« T. Pavček

In za konec moje prve pisarije tole – berimo, da nas ne bo pobralo!

Umetniški pozdrav.
Mateja Hočevar

Deli s prijatelji: