Branje je potovanje

Bralna značka za odrasle

“Otroka, dneva vrnitve ne bi zamenjala za nič. Ta dan je najlepši. Čeprav tudi dan odhoda na potovanje je lep. Tudi samo potovanje. Ma, glavno je, da se potuje. Četudi od kuhinje do terase.”

iz zloženke Bralna značka za odrasle 2019 (D. Velikić, Preiskovalec)


V ponedeljek, 20. januarja 2020, se je v Knjižnici Mirana Jarca s podelitvijo ter pogovornim večerom z Rudijem Bučarjem zaključilo še eno, tokrat že enajsto leto Bralne značke za odrasle.

Kot so zapisali na svoji spletni strani, smo od aprila do decembra 2019 iskali navdih za premik. Knjižničarji so na knjižni seznam uvrstili 70 slovenskih in tujih avtorjev. Za osvojitev bralne značke je bilo potrebno prebrati vsaj 5 del, jih označiti v bralni zgibanki in odgovoriti na najmanj 3 vprašanja iz knjig.

Iskanje odgovorov na vprašanja so marsikoga med nami vodila k branju in raziskovanju ter nam odkrivala nove svetove. Svetove, ki so nam morda poznani, pa tudi tiste, ki jih še nikoli nismo zares obiskali. Toda potovanje skozi knjige zna biti še posebej zanimivo, če kraje, o katerih si nekoč bral, obiščeš ali če o mestih, skozi katera si kdajkoli potoval, bereš v zanimivih zgodbah.

foto: Mateja Hočevar

Pogovor z Rudijem Bučarjem, slovenskim kantavtorjem, folk rock glasbenikom in poustvarjalcem glasbene kulturne dediščine je vodila Alenka Murgelj. Glasbenik nas je skozi glasbo, pripoved in svojim pristopom popeljal v svet Istre z besedili, ki so nam bila sicer na trenutke nerazumljiva, a so nas kljub temu očarala s svojo poetičnostjo in istrskim melosom.

Rudi Bučar

V letu 2019 je bralno značko opravilo do zdaj rekordno število udeležencev in voditeljica je dejala, da so dragoceni prav vsi. Tisti, ki sodelujejo že več kot desetletje in tisti, ki so sodelovali prvič. Ker branje je zares potovanje in nagrada na koncu ni le knjižna, temveč tudi sto in eno novo spoznanje.

Slikanica Damijana Stepančiča, slovenskega slikarja in ilustratorja z naslovom Zgodba o sidru je ponujala poseben izziv. Slikanica namreč nima besedila. Avtor je sprva le-tega želel dodati, a si je premislil. S tem je tako otrokom kot staršem ponudil možnost ustvarjanja lastne zgodbe. In prav takšen je bil izziv te slikanice – napisati zgodbo. Ko sem prejela spletno pošto Maje Ivanež, ki je tudi vodja Bralne značke za odrasle, z vprašanjem, ali lahko mojo zgodbo preberejo na podelitvi, sem bila počaščena. Še bolj ponosna nase pa, ko sem svoje besede slišala brati pred množico ljudi, ki jim branje predstavlja prav poseben užitek.


Z veseljem jo delim tudi z vami in vas na koncu povabim, da se opogumite in se kakšnemu od bralnih izzivov za odrasle v letu 2020 pridružite tudi sami.

Zgodba o sidru

To je zgodba o potovanju. In ustvarjanju spominov.

O potovanju od enega do drugega kraja. Bila bi čisto vsakdanja, če ne bi bila tako zelo posebna.

Vas zanima?

Mene vsekakor bi.

Torej začnimo.

Nekega poletnega dne – ali je bil morda spomladanski? Hm? Pravzaprav niti ni odločilnega pomena, pa naj bo poletni. No, nekega poletnega popoldneva se je na pot iz Pirana odpravila ladja. Rekli boste, kaj je tako posebnega na tem, toda je. Navadno ladje plujejo po morju ali velikanskih rekah, ta ladja pa ni bila rečna in nikakor ne morska, bila je nebesna. Da, prav ste slišali, ladja je plula svojo pot nikjer drugje, kot po prešernem nebu. Pa naj še kdo reče, da bo ta zgodba popolnoma preprosta.

In ta ladja, ki je svojo pot ubirala med oblački in sončnimi žarki, je bila namenjena v glavno mesto k nekemu prav posebnemu dečku. Deček, ki je živel nad trgovinico z morskimi rečmi, katere je moč občudovati, preizkusiti in seveda, kot spominek, kakšno manjšo odnesti s seboj, je bil vnuk posebnega kapitana te prav zares nenavadne ladje.

Ladja je potovala nad hribi in dolinami, se povzpela nad jezero z največjim somom na svetu, Kapitan Zmaj pa je s poveljniškega stolpa budno pazil, da ni zašla s poti. Bila je že noč, ko je ladja končno dosegla prestolnico. Deček, ki se je podnevi pogumno boril proti zmajem in pošastim v svojih knjigah, je, seveda, že sladko spal. Nihče ne ve, ali je sanjal prav o tej posebni ladji.

Kapitan je svojo ladjo vodil nad Ljubljano, mestom, ki je spalo in nič ni kazalo, da bo kdorkoli opazil nenavadnega popotnika. Preletela sta Robbov vodnjak, se skoraj dotaknila Ljubljanskega gradu, potovala nad tremi mostovi, preko katerih lahko dosežemo Prešernov trg in se na koncu odločila, da se zasidrata v prav posebnem parku ob ljubkem paviljonu na Kongresnem trgu.

Ravno toliko se je spustila proti tlom, da je mogel Kapitan Zmaj izstopiti, z vsemi zemljevidi, s katerimi je razpolagal in se odpravil obiskat svojega najljubšega vnuka. Res je bil edini vnuk, a kljub vsemu, bi lahko z lahkoto rekel, da je bil njegov najljubši. Pred tem je ladji naročil, naj ne počne neumnosti, saj bi lahko koga zbudila in porodila čisto preveč vprašanj.

Filip je bil presenečen, ko je zagledal dedka sredi noči, toda ne glede na vse je bil presrečen. Vedel je, da dedek veliko potuje in vsak obisk, ki mu ga je namenil, je bil nekaj posebnega. Tudi ta.

Razlagal mu je o nenavadni deželi, s še bolj neverjetnimi dogodki in pojavi. Povedal mu je vse o zmajih, ki varujejo najbolj pomembne kraje, o gradovih, princeskah in vitezih ter o legendah, ki so vse te kraje zaznamovale. Kapitan se je zgodbam popolnoma posvetil in pozabil na čas. Deček je želel z njim na potovanje, a je dedek rekel, da mora še malce zrasti, saj je njegova ladja precej muhaste narave.

Kar naenkrat sta od zunaj zaslišala nenavaden trušč. Kako je to mogoče, je pomislil Kapitan? Saj ladja ne more potovati brez njega. Ali morda lahko? Pobral je svoje svitke in stekel proti ladji, ki pa ni hotela počakati svojega kapitana. Kot da bi ji gorelo za petami, je pospešila odhod. Kapitan je še zadnji trenutek ujel lestev, ki se je držala ladje, pri čemer mu je na pomoč priskočil eden od zmajev, ki je skušal ladjo obdržati pri tleh. Čeprav ga je malce skrbelo, kako bosta sploh lahko še kje pristala, ko pa je neubogljiva ladja na trgu pustila sidro, si je kapitan oddahnil. Spraševal se je, ali je bila veriga na enem od delov šibka ali je ladja tako močno vlekla, da je povzročila to nesrečo.

Toda bilo je vseeno, sidra ni mogel pripeti nazaj, lahko je bil kvečjemu vesel, da mu ladja ni pobegnila.

Naslednje jutro, ki ga je deček komaj dočakal, je zelo zgodaj vstal in tekel pogledat, kaj se je zgodilo na trgu. Želel se je prepričati, da se mu vse skupaj ni le sanjalo.

In tam, sredi Kongresnega trga, je stalo veliko sidro, ki ni moglo biti od nikogar drugega, kot od Kapitana in njegove ladje.

Ne boste verjeli, tam je še danes, le da je v vseh teh letih okrog paviljona, kateri ponuja zavetje pred snegom in dežjem, zraslo kar nekaj mogočnih dreves. Ta vsakemu, ki se želi malce odpočiti in razmišljati o sidru ter kako je le-to pristalo na trgu, nudijo senco v poletnih, občasno tudi pomladnih dneh.

Mateja Hočevar

Deli s prijatelji: