Boris Krabonja: “Prava kriza šele prihaja.”

Epidemija novega koronavirusa in z njo povezani restriktivni ukrepi so psihološke in socialne stiske posameznikov, ki so že tako pred tem težko shajali skozi mesec, le še poslabšala. Za blaženje revščine velikokrat skrbijo nevladne organizacije, ki rešujejo tiste problematike, katerih pristojni organi ne rešujejo ali jih ne zmorejo reševati.

Ena izmed problematik je nezadostna podpora mladih pri izobraževanju, ki prihajajo iz socialno ogroženih družin. Zagotavljanje pomoči in dostopa do enakovrednih izobraževalnih možnosti pa je v tem trenutku dolgotrajen izziv. Šolanje na daljavo je slednje še bolj prizadelo, predvsem iz vidika pomanjkanja ustrezne tehnološke opreme.

Epidemija pa je vsaj pozitivno vplivala na število deložacij, saj jih je bilo zaradi ustavitve javnega življenja izvršenih evidentno manj. Kljub vsemu pa je največja težava še vedno to, da se najhujše oblike revščine dogajajo nevidno očem javnosti.

Skrb vzbujajoče dejstvo pa je, da nevladne organizacije opažajo naraščanje potreb po socialni pomoči tistih posameznikov, ki doslej tega niso potrebovali, to velja predvsem za prekarne delavce ali zaposleni v storitvenih dejavnostih, ki v dobrem letu epidemije večino časa niso obratovale.

Kot družba pa se je potrebno zamisliti, kakšna socialna katastrofa nas čaka po samem koncu epidemije, ko vlada ne bo več zagotavljala državnih sredstev v obliki t.i. protikoronskih paketov. Zato bodo potrebne celovito usklajene rešitve na vseh ravneh.

Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti sicer navajajo, da bodo tudi v prihodnje sodelovali z nevladnimi organizacijami preko izvajanja javnih razpisov in drugih oblik sodelovanja, a kljub temu bo potrebnih še veliko naporov za premagovanje tako virusa, kot nekaterih socialnih in psiholoških stisk.

Deli s prijatelji: